Rodeo po Vukojebini

2009-08-19T15:51:00.000+02:00

2009-08-01T11:27:00.001+02:00

Srbijo pomozi

2008-03-21T17:44:00.002+01:00

2008-03-19T21:03:00.002+01:00

End of the world

2008-03-13T10:54:00.003+01:00

2008-03-10T23:04:00.002+01:00

2008-03-10T22:18:00.002+01:00

Ken lee

2008-03-09T11:57:00.002+01:00

Dragi bralci in še dražje bralke, da je večina človeštva zmešanega, ni (več) nobenega dvoma. Da imajo ljudje pogosto čudne ambicije tudi ne. Da večina otrok v (pred)pubertetniškem obdobju sanja o slavi ni nič nenavadnega, da je ogromno (tudi svetovno znanih pevk mentalno na ravni gosi, je postalo že pravilo. A se vsemu naštetemu navkljub, ali pa prav vsled tega, pogosto na kakšni avdiciji pojavi ekstremno trčen primerek, kakršnega si lahko ogledate na posnetku. O videnem in slišanem si lahko mislimo, kar hočemo, ne moremo pa zanikati dejstva, da gre vendarle za predstavnico takoimenovanega homo sapiens sapiensa – torej viška stvarstva.

2008-02-23T17:10:00.002+01:00

I kaj pa drugega, kot reklama

2008-02-20T14:24:00.006+01:00

Je treba delat

2008-02-15T16:53:00.002+01:00

2008-02-15T13:38:00.002+01:00

2008-02-15T11:32:00.007+01:00

Če je to zdele budno, sem jest karamelni sladkor v vrečki za kokain [10:16:39] Franci Medbusanci says: Noo, kaj sem rekel? Nadaljujemo, ko se pamet prebudi. Do takrat pa lahko prisluhnete glasbi iz našega studija. Vmes boste najbrž občasno zaslišali neartikulirane glasove, a na to se ne ozirajte, gre zgolj za kolateralno škodo, ki se občasno pojavlja ob temle sicer žlahtnem, rahlo pa tudi žlehtnem projektu.

2008-02-14T17:38:00.001+01:00

Nekaj za Markota

2008-02-11T20:30:00.000+01:00

Kultura gor ali dol

2008-02-09T10:25:00.000+01:00

Britney

2008-02-05T21:09:00.000+01:00

Ubogo revše, ki je, kot kaže (ponesrečen) projekt svoje matere, je trenutno izpostavljeno najbolj ponižujoči stigmatizaciji, ki se človeku sploh lahko primeri v življenju. Ves kurčev svet zdaj ugiba o njeni opravilni sposobnosti. Za kozlat. Ženska pač s poskusi samomorov, s katerimi ne misli resno, opozarja nase in hoče okolici, nejbrž pa zlasti materi, nekaj sporočiti. Kaj je to, ve zgolj smrklja sama, če sploh. A od tod do "puške v koruzi" ni tako zelo daleč. Toda: če se ne bi kreteni toliko mešali v njeno življenje, njena opravilna sposobnost ne bi nikdar prišla pod vprašaj. Vem, marsikdo bo na to pripomnil, da je pač Britney javna oseba in kot taka logično bolj izpostavljena. To sicer popolnoma drži, drži pa tudi to, da takšne polnadarjene otroke največkrat zjebe (ne tako redko "u nulo") brutalen pohlep njihovih staršev. Še najbolj prav v Ameriki, ki jo sicer Marko Crnkovič nepoučenim servira kot nekaj, proti čemur absolutno ne bi smeli izreči nikakršnega negativnega mnenja.

Mar so se novinarji zaj....i?

2008-02-05T19:44:00.000+01:00

Zjutraj so vsi mediji objavili, da je v pisarno Mitje Drobniča vkorakalo osem mož, ki so zahtevali, da gospod izklopi računalnik, ker da ga bodo odnesli zaradi preiskave. Računalnik namreč, saj tako daleč najbrže res še nismo, da bi državne uradnike preiskovalci odnašali iz pisarn. Čeravno je na ministrstvu, o katerem teče beseda, mogoče marsikaj, ob upoštevanju dejstva, kdo je tam šef. Metode, ki so bile uporabne v komunizmu, so uporabne tudi v demokraciji in bodo takisto uporabne v postkapitalizmu, pa kar koli to že bo. Kakor koli, potem se je v parlamentu začela dogajati seja, na tej seji pa so med drugim začeli sejati interpelacijo zoper ministra Dragutina Mateja. In je minister izjavil, da policija nima zveze z zaplembo Drobničevega računalnikanin je novica čudežno izparela. Kar nekam je izginila. Seveda govorim o online medijih, če je bila v tiskanih, česar pač ne vem, ker nisem preverjal, je tam tudi ostala. Mene pa pri vsem skupaj vendarle bolj zanima,kdo, hudiča pa je potem vkorakal v Drobničevo pisarno in odnesel računalnik? Okej, rekli boste, da so to bržda storili pooblaščeni preiskovalci zunanjega ministrstva. Že mogoče, a da bi novinarska srenja res zagrešila takšno osnovnošolsko napako, se mi ne zdi preveč verjetno. Zato mi vse skupaj (spet) smrdi po- CENZURIIIIIII!

Debili!

2008-02-05T11:14:00.000+01:00

Pi..a, pa sem res drugačen od večine Slovenclov. Saj, ko prebiram komentarje o dogajanjih okrog v Dnevniku objavljenega dokumenta o »željah« ameriške adsministracije, kar zadeva slovensko vodenje Sveta Evrope, se z večino teh komentarjev ne strinjam. Zakaj ne? Preprosto zato, ker bolj ali manj soglasno trobijo, da dokument ne bi smel priti v javnost, da gre za »izdajo« in podobne neumnosti, medtem ko sama vsebina dokumenta, predvsem pa poanta nikogar zares ne zanima. Ko pa k temu dodamo še dokaj pogosto citirano Kennediyevo neumno izjavo: »Ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, ampak se vprašaj, kaj lahko ti storiš za državo«, me pa skoraj vedno popade bes. Pa saj to je skoraj enako, kot bi od mene zahtevali, naj se ne sprašujem, kaj mi lahko ponudi trgovec (ja tudi tisti z orožjem), marveč, kaj jaz lahko ponudim njemu. Kako hudiča so ljudje lahko tako zaplankani, da nasedajo na takšne puhlice in jih v nedogled ponavljajo? Že včeraj sem pisal o opranih možganih. In omenjeni komntarji so prav to, posledica opranih možganov seveda. Večina bi jih namreč na križ pribijala Dnevnik in njegovo novinarko, ker razkritje dokumenta z Zunanjega mnistrstva kao kvari ugled države v svetu. Enako je bilo z novinarsko peticijo; namesto da bi se ljudje zamislili nad tem, kako slabo so pravzaprav obveščeni, seveda vsled cenzure, so se povečini zgražali nad peticijo, zlasti pa nad dejstvom, da je ta ugledala luč sveta tudi v širšem evropskem prostoru. Ni daleč od resnice ugotovitev, da tako zatelebanemu narodu ni težko podtakniti še tako podle diktature. Hja, za Slovencle je oblast še vedno od boga, gog pa je najvišja avtoriteta, ki ji ne gre oporekati. Bogu, kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega! Debili. Kaj pa je cesarjevega? Njegova lastna rit in nič drugega, drugo je vse tako ali drugače naropano, nakradeno, nagrabljeno, pridobljeno s prevaro.

Sveta mamka božja

2008-02-04T14:10:00.000+01:00

Okej, Ema je zadnjih nekaj let (z izjemo lanske zmagovalke) takšen podn, da se človeku še pljuvati ne ljubi več po njej. Včerajšnjega finala podpisani sicer nisem ne gledal ne poslušal, ker bi bil to najbolj bedasto zapravljen čas, sem pa pravkar poslušal zmagovalni komad. Groza. To ne bi smelo priti "skozi" niti na karaokah v najbolj zabačeni hribovski vasi, ne pa da takšno sranje pošiljamo na Evrosong. Poserjem se vam na telefonsko glasovanje. Poserjem se na glasbeni okus tistih, ki so ta komad sfurali do prvega mesta, poserjem se na vse hinavsko pohvalne besede Miše Molk ter ostalih televizijcev in radijcev, komad ni vreden pol ku..a, izvedba je bila prav res klavrna, slaba še celo za Rebeko Dremelj, ki že itak ni kakšen izvajalski presežek. Ko bi vsa stvar bila vsaj povprečna, pa je bila daleč daleč pod spodobnim povprečjem. Da bi kdo napisal in odpel na Evrosongu še slabši komad od našega, bi se moral že hudičevo "pomatrati". A takšen je v tem trenutku okus tistih, ki gledajo uravnoteženo Grims-Janševo nacionalko in takšno je tudi st(r)anje v Vukojebini na vrhu sveta. Edino, kar me pri vsem skupaj vsaj rahlo tolaži, je danes zjutraj obelodanjeno dejstvo, da tako Janševa SDS kot Pahorjeva SD izgubljata priljubljenost in da je pravzaprav edina stranka, ki pridobiva, Golobičeva Zares. Ker vse drugo je že prav neokusno konzervativno in kmetavzarsko, da je človeka sram pred lastno podobo, pa čeprav ta ni nič kriva. Bodi dovolj. Videa vam seveda ne bom predvajal, ker moj blog pa res ni smetišče, da bi nanj obešal takšne neokusne reči. Vrag naj torej vzame kmetavzarsko klimo v deželici, vrag naj vzame Emo in vrag naj vzame Evrosong, se vsaj ne bomo več sramotili.

Jebem jim mater nepismenu!

2008-02-04T09:57:00.000+01:00

Koliko časa bodo kreteni novinarski še pisali, da gre Rebeka v Beograd? Ne gre, ampak bo šla, debili nepismeni!

Mali oglasi

2008-02-04T01:23:00.000+01:00

Marko skače

2008-02-04T00:10:00.000+01:00

Marko skače, Marko skače po časopisni plahti, aj, aj, ajajaj po časopisni plahti, piše butaste kolumne, kleplje bloge slaboumne; zmrda, sprda, cinik, snob... svoj'mu cehu koplje grob. Marko skače, Marko skače po časopisni plahti, aj, aj, ajajaj po časopisni plahti.

Rodeo se nadaljuje, kakopak

2008-02-03T09:48:00.001+01:00

Tole je namesto peciva ob jutranji kavi

2008-02-03T09:39:00.000+01:00

fehim | 3.02.2008 ob 03:37

Jebo sam ti jazst mater Spar pa i tebe Klavdija Matkinčkovićić.Gremo jučeri jast pa Šaban na Viča u Spara.Pa pridemo,do tam ,ki se plača.Pa ati Šaban mastercard ,pa tista mašina od kartice reče ni dinar,pa Šaban activa van potegne,pa je reko,zdej bo,Pa tista tam ,ki obračunava reče,spet no go. Kva je to pizda vam materina zdej,seve da ,da je dinarja na karticama velik,kere imate to mašine jebovas bog,da vas jebo. Pa reče,gospa prodavalka,tam pejte ,kjer ste unutar prišli,kjer je bankomata pa van dinarja uzemte. Kurba,dobar,da ni ta bankomat,kje na parkrišče bijo. Ne moreš,da verjameš,pa gre Šaban tam,pa mašina od bankomata,takoj da dinarja. Pol pa gre nazaj do blagajne,pa usi ga gledaju,ko da je neki krado,pol pa kad je plačo 130 € dinarjem,pol pa mu nalepkice dala.Pa ji fukno tam un nju,pa reko,da se jebe,da tuki ne bo več pršo.Kad je bio mejhan je zbiro nalepkice od Himena,zdej pa ne bo več neč albume pa slikce imeo. Zdej gremo u Lidala,neč več u Spara,mater,da vam Šaban jebo usima!

2008-02-02T00:31:00.001+01:00

Petek je dan za metek, pa magari v lastno glavo

2008-02-02T00:06:00.000+01:00

Dobro jutro sproščene Butale

2008-02-01T20:28:00.000+01:00

No, vsi tisti junaki, ki ste me pogledovali izpod čela, ali pa me celo oštevali, ko sem deželico na solnčni strani Alp (takrat še na Večeru) poimenoval Vukojebina, pa mi sedaj povejte, če tale ni butalska. Le da se ni zgodila tedaj, ko je Miličinski pisal svoje Butalce, marveč se je zgodila prejšnji teden v Republiki Sloveniji, torej tukaj in zdaj.

Zdaj je že vesoljni Sloveniji pa i šire znano, da je z Ruplovega mistrstva procurila ameriška depeša v kateri svetovni policaj svojemu hlapčiču, ki slučajno predseduje Svetu Evrope, naroča, kako da naj se pri tem predsedovanju obnaša ter na koga naj se ozira. Kapo dol pred Dnevnikovimi novinarji in pred to medijsko hišo nasploh. Vsaj kar zadeva podpisanega. No, pustimo to. Bistvo butalske zgodbe je v tem, da je državnega sekretarja, kateremu so z Zunanjega ministrstva ušli pomembni podatki, zamenjal gospod Šinkovec, ki je bil nekaj mesecev nazaj odpoklican s položaja direktorja SOVE, zaradi – uhajanja podatkov. Sic! In noben od poslancev niti obrvi ni dvignil ob tem!?! To bi moralo slovenski živelj dosti bolj zanimati, kot pa, ali bo predlagana in izglasovana interpelacija zoper zunanjega ministra. Čeravno tudi slednji dela obilo škode, pa so nam, navadnim smrtnikom, bolj nevarni nesposobni in nemarni birokrati. Konec koncev, kaj pa imam podpisani v vsem svojem življenju opraviti z ministri? Če ne bi bilo televizije, še vedel ne bi, kako kateri teh mož in žena izgleda. Z birokrati imam pa vse polno opravka. In če jim uhajajo tako pomembne informacije kot je ameriška sugestija našemu predsedovanju Svetu Evrope, kako naj jim potem zaupam svoje osebne podatke? Zato še enkrat: nihče od poslancev ni ob zamenjavi enega dokazano nesposobnega uradnika, z drugim, takisto nesposobnim uradnikom, niti trznil!

Jenez Janša je, kolikor se spomnim, tam nekje okrog novega leta opletal nekaj o potrebnosti streznitve. Res je, gospod premier, potrebna je streznitev, a najprej se streznite vi na vladi in okrog nje, ker ste res tako zelo očitno pijani od oblasti, da počnete prav trapaste napake. Na tak način so vladali komunisti. A v tistih časih, ko je šlo vse bolj počasi in vsled zastarele komunikacijske opreme relativno daleč od oči javnosti. Dandanašnji pa je tak način vodenja države lahko zgolj kratkoročna avantura. Ok, tudi v enema mandatu lahko vsak poslanec nagrabi za dve generaciji, kaj šele ministri in ministrski predsednik. Dvomim pa, da je to dovolj za vojno s tajkuni. Še zlasti, ker je v takšno vojno treba vložiti ogromno političnega kapitala, tega pa JJ nima kje vzeti. No, je že res, tudi v vojni so potrebni kimavci, a bolj in prej so pomembni dobri, pametni in hrabri borci. Te pa v slovenskem parlamentu lahko na prste ene roke prešteje vsak upokojeni mizar.

Lahko noč otroci, pa dobro spite in kaj lepega sanjajte, to menda v tej državi še ne more uiti skozi trdno zapahnjene birokratske dveri.

Nema odmora dok traje obnova!

2008-01-30T15:59:00.000+01:00

Padam dol

2008-01-30T10:16:00.000+01:00

Bonus

2008-01-29T14:26:00.000+01:00

DARILNI PROGRAM ZA SLOVENSKE UPOKOJENCE

2008-01-29T10:12:00.000+01:00

Tole je velikodušen prispevek države Slovenije k vaši blaginji, privoščite si obilen obrok po katerem vas bo skoraj zagotovo prijelo srat, nakar se spodobi, da si pošteno obrišete rit, in se odpravite v udoben domek, kjer vas bo obiskal Marko Štrovs z vašo prijateljico MATILDO.

Jetrca v omaki

2008-01-28T15:16:00.000+01:00

BTW, naslednje peripetije najbrže niti ne bi bilo težko podkrepiti z zelo verodostojnimi pričami, a nisem jaz tu, da bi mi verjeli, marveč zato, da bi kljub svoji drugačnosti vzpostavil kolikor toliko znosno koeksistenco z vami, ki ste tako polni predsodkov kot T2 porničev. Nikoli se jih ne boste znebili. Občasno se mi res že rahlo zeha ob temle modrovanju, ki je seveda v svoji najžlahtnejši obliki zgolj samo sebi namen in ko me začne srce vleči k tlom, ga takole skrivoma, kar nekoliko vzpodbujam k kurcšlusu.A usode nihče ne more ravnati po človeški uri, tako tudi jaz ne, pa četudi sem še tako svoboden in še tako žešči čefur. Nič ne pomaga, človek je sirota, pa če ima v garaži kompletno ekipo formule ena. Opravičujem se vsem vernim dušam, ampak ni bistvene razlike med tem ali te doma v dnevni sobi pokosi infarkt, ali pa te na poti iz lekarne na vogalu domače ulice po tleh zbije nakriziran džanki.

Kakor koli že, gospoda moja, ne bodimo prepametni, ker bi nam utegnilo škoditi. Pa bognedaj zgolj vsled skoraj ponesrečenega ritma, tisto ne, pač pa zadelj kislih kumaric, ki nam jih je sponzor naročil umestiti na blog, za nekaj judeževih soldov. Kaj hočemo, še celo najboljši živimo od denarja!

No, pa začnimo.

Danes zjutraj mi je telefoniral znanec ter me opozoril, da je v Slovenskih novicah prebral, da naj bi v izolski bolnišnici neka pacientka v hrani našla ostanke človeškega telesa. I kaj, denarja za zdravstvo primanjkuje, pa se zaposleni pač znajdejo po svoje. Me je pa ta svinjarija, pardon, človekarija, spomnila na nek dogodek iz otroštva. Kakšne tri leta ali kaj takega sem bil mlad, ko so me strpali v neko hiralnico v Stari gori. Režim tam notri se prekleto da ni kaj dosti ralikoval od tistega v kanclagerjih. Neke možačaste babure so nas otročad maltretirale, pretepale in šikanirale, da smo se ubog pamži tresli pred njimi kot Židje med drugo svetovno vojno pred svojimi valpti in morilci. Žrli smo nekakšne pomije, da so se nam obračali želodci. Nekoč sem tisto svinjarijo skozlal. Kaj hujšega. Dve debeli baburi sta me vrgli v banjo, še prej sta vanjo stresli moje kozlanje, nato pa vse skupaj pokrili z desko ter sedli nanjo. Tam sta sedeli in grozili, dokler nisem požrl lastnih izbljuvkov. Potem ko sem to končno le storil, sta me sicer izpustili iz banje, a sta me za nameček še bogato obdarili z batinami, ker sem po nepotrebnem zapravljal njun dragoceni čas.

Dandanes pa se pacienti razburjajo zaradi enega samega koščka človeškega mesa v obroku. Lepo vas prosim!?

Vredno je!!!

2008-01-28T13:40:00.001+01:00

Pred dnevi je na moj blog pritavala neka resignirana duša in me (se) vprašala, če je »sploh še vredno"!? Ker predvidevam, da je ta duša moja prijateljica iz nekega drugega okolja, ji posvečam tale post.

Okrog novega leta sem nekaj marnjal o namenu bloga, no pravzaprav sem zgolj »grozil«, da bom o tem nekaj napisal. Pa me je moja anarhistična nrav potem tako neusmiljeno gnala naprej v nove projekte, da sem ta namen odrinil nekam na stranski tir. A kot vidiš, draga tavajoča duša, čez sedem let tudi kakšna stara ideja prav pride. Namen bloga torej.

Začniva pri iluziji. Ko me je že kar nekaj časa nazaj obiskala zavratna »kriza srednjih let« sem bentil čez vse in vsakogar, ki in kar je le malo namigovalo na kakršno koli iluzijo. Vehementno sem trdil, da je iluzija nepotrebno slepilo, ki »resnega« človeka odmika od realnosti in mu ustvarja lažen občutek neke neoprijemljive kvalitete. A sem kaj kmalu ugotovil, da bluzim. Ja. Kajti iluzija je tisto edino, kar preostane človeku, ki so mu soljudje že v ranem otroštvu ubili vsa čustva ter mu za to njihovo podlost, ali pač lahkomiselnost, zapovrh naprtili še močan občutek krivde. Težko, ne pa tudi neznosno breme. No, bili so trenutki, ko sem tudi pod tole lupetanje podpisani že stal na robu njive in vihtel puško, trdno odločen, da jo vržem v koruzo. Vame so tekle reke najžeščega alkohola, tudi špirita (dobesedno), celi kilogrami najrazličnejših strupov so obremenjevali moj organizem (z možgani vred), ni bilo droge, v kateri ne bi iskal rešitve, po najtemnejših luknjah sem stikal za smrtjo, izzival sem jo na vsakerm koraku, metal sem se ji v koščeno naročje, a me je glupa starka vedno odgnala od sebe. Za kar sem mji dandanašnji še kako hvaležen. Pa ne zato, draga tavajoča duša, ker bi bil medtem ugotovil, da ima življenje vendarle nek globlji smisel, ravno nasprotno, zadelj tega torej, ker sem imel čas in čast spoznati ves nesmisel obstoja. Ki pa je za radovednega in trmastega hedonista lahko še kako zabaven. Seveda pa vem, da se je treba v »optimizacijo« tega nesmisla vložiti »jokerja«. A nekam ga je tako ali tako treba vložiti, mar ne!?

No, čredna filozofija pravi, da si tisto, za kar te imajo, moja individualna pa, da si tisto, za kar se imaš sam. Ker je prva zgolj produkt neznanja, predsodkov in zavitosti v vato, kar vse skupaj predstavlja zgolj »cesarjeva nova oblačila«, sem se pač raje slekel do nazga in se razgalil pred neumnim svetom. In rezultat? Vsa golazen se je nenadoma poskrila v mišje luknje, kjer zdaj tresoč se nestrpno čaka, kdaj bom crknil in jo osvobodil njene lastne nepomembnosti in zaplankanosti! Hu. Jaz pa še tako poln energije, ambicij in željan novih znanj, da bo golazen prej zgnila v svojih luknjah, kot pa dočakala moj srečni konec.

Torej vredno je, draga tavajoča duša, vredno je zaradi tebe same. Vse dobro ti želim.

2008-01-24T13:57:00.000+01:00

Kaj naj rečem?

2008-01-24T08:44:00.000+01:00

Kol'kor kapljic tekočine te u pičku mater zrine, toliko je tudi šans, da nekoč na svet napisal boš spomine. A naj se človek še toliko slini, če vek je bil njegov zasran, drugačni pač ne bodo mu spomini. Spomini, porojeni v strašni bolečini, pa so namenjeni zgolj materi (&) domovini.

2008-01-23T08:30:00.000+01:00

Cenjeni publikum, ker podpisani vsej deklarirani shizofreniji navkljub ne morem sedeti na več stolih hkrati, sem se odločil, da pisanje bloga za nekaj časa prekinem. To pa nikakor ne pomeni, da bo vaša priljubljena stran samevala in da boste moji zvesti bralci ostali s trdim pred javno hišo. No in v ta namen sem sklenil, da vam bom naslednjih nekaj tednov v branje ponujal zapiske iz ne tako zelo oddaljenega leta 2006. Vse skupaj pa bom nekolikanj zakompliciral, ker – zakaj bi bilo pa vam lažje kot jke meni, tako da bo tale blog še naprej namenjen mojim izživljanjem, resno pisanje pa si lahko (pre)berete tukaj. Upam seveda na dober obisk obeh blogov, kajti vaše klikanje navsezadnje potrebujem kot referenco pri nadlegovanju potencialnih oglaševalcev. Bržčas pa se ne bom mogel popolnoma upreti skušnjavi, da bi tu in tam vendarle vsaj na kratko ošvrknil aktualno dogajanje.

Kakor koli že, želim vam obilo užitkov ob branju, poslušanju in gledanju mojih umotvorov, hkrati pa vas vljudno vabim h komentiranju. Želim vam lep dan, lep teden, lep mesec, lepo leto, lepo življenje in lepo smrt. To zadnje vam seveda želim v sozvočju z državnim sekretarjem na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, Markom Štrovsom, saj preedvidevam, da se boste prej ali slej znašli v bolj ali manj zasluženi (mizerni) penziji.

Kreten!

2008-01-22T11:06:00.001+01:00

Dragi moji in najdražje moje, podpisani se počutim kot kakšen odprtokodni program; pogosto imam občutek da se vsak, ki ima več kot deset minut časa, odloči, da bo ta čas porabil za to, da me je.. v glavo. Sleherni dan se moram soočati z bedaki, ki imajo preveč časa in so prepričani, kako tudi sam nimam česa početi in sem jim v vsakem trenutku na voljo za njih marnje, spletke, sanje, zabavljanja in vse drugo, kar se me popolnoma nič ne tiče. Mar mislite, da mi je prijetno poslušati nekoga, ki ven in ven nabija o tem, kako je bilo v komunizmu »stokrat bolje« kot je dandanašnji v takoimenovani demokraciji? Ob dejstvu, da je njegov mesečni dohodek 20x (dvajsetkrat)!!! višji od mojega, da ima vsak dvajset ur dnevno več prostega časa od mene, da mu za vratom ne čepijo upniki, da ga ne mečejo iz stanovanja, da mu skratka ni potrebno razbijati si glave z vsakdanjim preživetjem. Torej je vse, kar se je spremenilo od tistih časov, ki jih tako zelo pogreša, da se je od tedaj postaral za dobrih dvajset let in da tega ne more dojeti. Temu pa res ni kriv kapitalizem. Ali pač?

Petek, 18. 1. 2008. Še napol v spanju se mi po možganih začne rolati ideja, da bi korenito spremenil obliko svojih dveh blogov ter počasi začel tržiti svoje znanje. Po obvezni dozi kave se torej spravim k računalniku in začnem iskati primerno predlogo ter vse ostale blagodati, ki jih ponuja Google. Uživam. Niti devet še ni ura, ko jo primaha prvi kreten. In me začne daviti z res pomembnoo dilemo, ali naj kupi avto za osemnajst ali za dvaindvajset tisoč evrov. S tem mi serje po glavi skoraj eno uro. Seveda ga ne zanima, da številk o katerih mi blebeta, sploh ne dojemam, kajti dvajset tisoč evrov je znesek, ki meni predstavlja nepredstavljivo količino denarja in se zategadelj v tovrstne višave raje sploh ne podajam. No, končno ga zažeja in se odpravi v bližnji kafič. Hoče, da grem z njim. Ko ga zavrnem, češ da nimam časa, užaljeno prhne, saj je prepričan, da ves dan zgolj sedim pred računalnikom in mešam meglo. Vem, da je težko nekomu, čigar življenje je do bolečine konvencionalno, dojeti da je tudi pisanje delo, da je montaža videa in snemanje avdia tudi delo, da je navsezadnje miselni proces prav trdo delo. Ne, ne dojame. Kakor koli že, ko se tpček spoka, se posvetim nadaljevanju kreiranja nove oblike bloga. Ne mine pa niti pol ure, ko prisopiha neka stara new agerka, usekana kot poleno, napihnjena kot puran in – skoporitna kot sam hudič. Pričakuje, da ji bom za drobiž storil uslugo, ki bi od mene zahtevala najmanj en dan dela. Kaj bi ženska rada? Da ponaredim srednješolsko diplomo za nekega njenega znanca. Pa saj je usekana! Le kaj si misli? No, slednjič si vendarle naložim na ramena tudi to tlako. Kaj hočemo, prazen želodec ne sprašuje po legalnosti in zakonitosti ravnanja, zanj je vsakršno ravbanje, ki bi ga utegnilo vsaj za silo napolniti – legitimno. Poskeniram torej tisto nesrečno diplomo in jo shranim. Babnici obljubim, da bom zadevo uredil do ponedeljka. Podrobnosti te rabote bom izpustil, ker so poslovna skrivnost, vam bom pa nekoliko pozneje zaupal, koliko sem za to nezakonito početje iztržil.

No, nekaj časa sem imel mir in sem lahko preizkušal svoje (ne)znanje. Ob tem pa sem spregledal, da je petek, dan torej, ko imajo kreteni še več časa kot običajno in ko so vsi po vrsti prepričani, da se avtor tehle vrstic od jutra do večera dolgočasim in v prazno izgorevam hremeneč samop po njih prisotnosti. Že zgodaj popoldne se pri meni namala kreten, ki hoče, da mu nek CD iz mp4 pretvorim v WAV, potem pa mu ga kot CDA »zapečem« na drug disk. Bolj ko mu skušam dopovedati, da je oziroma bi bilo vse skupaj zgolj razmetavanje časa in energije, bolj se ga ni mogoče znebiti. Kar je še huje, kmalu pokliče še enega kretena in ga povabi k meni poslušat tisti CD. Adijo blog, adijo nova oblika, adijo dodana vrednost, adijo raztmišljanje o tem, kako iz vsega skupaj narediti denar, adijo skratka vse dobre želje, plemeniti nameni in ostale dehteče rožice. Vdam se v usodo ter se skupaj z onima dvema kretenoma napijem. Hudič naj ju vzame. Spokata se šele ob osmih zvečer. Ko sem že tako nabasan, da lahko zgolj še padem v posteljo. No, potem mi preko vikenda vendarle uspe korenita prenova pričujočega bloga.

Ponedeljek, 21. 1. 2008

Ob osmih pride kreten po ponarejeno diplomo. Potrebuje jo kot dokazilo o uspešno končani srednji šoli. Menda za službo turističnega vodnika pri nekem črnogorskem podjetju. Bog mu daj srečo. Njemu in njegovemu delodajalcu. In zdaj bistvo zgodbe o tej diplomi. No, tako se je pred dvajsetimi leti imenovalo spričevalo o zaključeni srednji šoli. Zadevo sem uredil, kot ste jo lahko videli na enem prejšnjih postov ter jo natisnil. Rezultat je bil presenetljiv. Kretenu sem izročil prazno «diplomo« ter mu zabičal, naj jo, preden bo po njej kracal, prefotokopira, ker bo šla sicer v maloro. Kakšne pol ure je potreboval, da je dojel, zakaj »ink jet« varianta ni primerna za obdelavo. Ko sem mu to končno dopovedal, pa je prišel na dan z genialno idejo. Ne da ni imel niti ficka, da bi mi storjeno uslugo plačal, prosil me je celo, če mu dam dva evra za fotokopije. Brcnil sem ga v rit. Izpostavil sem se kazenskemu pregonu, porabil sem neakj ur časa in energije, potem naj bi pa vse skupaj še plačal. Včasih res ne vem, kdo je tukaj nor, a vedno bolj sem prepričan, da sem to jaz sam. Ker namreč od blizu poznam vso bedo življenja brez denarja, se mi (za)smili sleherni kreten, ki si skuša na tak ali drugačen način izboljšati beden socialni položaj. Res, dragi moji in najdražje moje, solidarnost s kreteni je – kretenizem. In kaj sem potemtakem podpisani? Kreten!!!

Zakon o legalizaciji marihuane

2008-01-20T18:03:00.001+01:00

Ta zakon ureja vprašanja oziroma problematiko ter medsebojna razmerja, ki med državljani in državnimi organi v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: razmerja) nastajajo pri legalizaciji marihuane.

2. člen Stranke imajo pravico pregledovati in prepisovati spise, v katerih so udeležene. Tudi drugim osebam se dovoli ta pregled in prepis spisov. Ministrstvo za finance skrbi za izvajanje tega zakona ter vseh pravic in obveznosti Republike Slovenije, ki iz njega izhajajo.

3. člen Stroške postopka v zvezi z uveljavljanjem pravic po tem zakonu plača predlagatelj. Njihovo višino določi minister. Minister lahko izjemoma, če je to v splošnem interesu, dovoli oziroma odobri obveščanje o zgoraj navedenih ukrepih.

4. člen Notranji in strokovni nadzor s svetovanjem se opravljata v skladu z načeli dobre upravne in pravosodne prakse. Stranke in drugi udeleženci v postopku po tem zakonu smejo na narokih in ob drugih ustnih upravnih dejanjih uporabljati svoj - slovenski - jezik. Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se zadeva vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo.

5. člen Programski svet za izdelavo vmesnih poročil odloča brez obravnave.

6. člen Proti odločbam organa iz prejšnjega člena je dovoljeno začeti postopek sodnega varstva.

7. člen Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, če ni s tem zakonom drugače določeno. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

8. člen Način vodenja evidence, obliko in vsebino listin po tem zakonu podrobneje določi minister, pristojen za splošno upravo. Sredstva za odplačilo posojila in za odplačilo stroškov posojila potrebnega za realizacijo ciljev tega zakona se zagotavljajo v vsakoletnem proračunu Republike Slovenije. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške po tem zakonu, se taki stroški odmerijo po tej tarifi.

9. člen Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se zadeva vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo.

10. člen Občevanje organov s strankami je javno! Standarde, normative in druge uzance določi minister. V postopku priprave si minister pridobi mnenje pristojnega strokovnega sveta.

11. člen Z denarno kaznijo v višini najmanj 1.000.000 tolarjev se kaznuje pravna oseba, če: - krši določbe 6. in 8. člena tega zakona; - so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti; - ne upošteva drugih podzakonskih predpisov o legalizaciji marihuane; - ravna v nasprotju z 8. členom tega zakona;

12. člen Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati bivši (prejšnji) zvezni zakon o legalizaciji marihuane.

13. člen Ta zakon začne veljati osmi po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, če ni v 10. členu tega zakona drugače določeno

Tole sodi k avtorjevi celostni podobi

2008-01-19T18:44:00.000+01:00

Prijetno sobotno popoldne

2008-01-19T15:13:00.000+01:00

Varstveni dodatek

2008-01-18T15:54:00.000+01:00

Dopis: SPOŠTOVANI, (za)parkirano plehovje, vonj po travi na dvorišču ter vaš glasbeni okus nikakor niso moj problem. Verjamete?

Kdo (kaj) ogroža slovenske upokojence?

2008-01-18T15:16:00.000+01:00

Marko Štrovs, državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, je s svojo izjavo, da upokojence ogroža zgolj Matilda, povzročil vihar v kozarcu vode. Penzionisti so skočili pokonci in zahtevajo Štrovsov odstop. Ministrica pa sekretarja brani kot nekoga, ki je ogromno naredil za slovesnke upokojence. Aha, in kdo ima prav v tej tarapani? Po mojem skromnem prepričanju nihče!!! Ker so metafore v domeni besednih umetnikov, moramo izrečeno reazumeti dobesedno. In če gremo lepo po vrsti, pokomentirajmo najprej izjavo državnega sekretarja, ki je tako zelo razburila upokojence (še dobro, da jih ni vzburila in jim ni na misel prišlo kakšno onegavljenje v smislu razmnoževanja človeške vrste). Strinjam se sicer, da je visok državni uradnik bleknil neumnost, žal pa ne zadelj tega, ker bi imel njegove besede za žaljive, marveč preprosto zato, ker so neresnične. Matilda upokojencev ne ogroža, ker mi ni jasno, kako naj jih ogroža nekaj, kar bi za njih predstavljalo dokončno odrešitev od bede življenja v svetilniku na vrhu sveta. Če pa se niti na stara leta ne upajo pogledati smrti v oči, jih pa tudi petkratna povišica pokojnin z vsemu dodatki vred, ne more potolažiti. Je pa res, da bi tako izkušen državni uradnik, kot je Štrovs, vendarle moral upoštevati, da gre za ogromno populacijo, ki obsega več kot četrtino vsega prebivalstva v deželici, ki ji nihče od rojstva do upokojitve ni povedal, da so na tem svetu zgolj zato, da bodo nekoč umrli. Vrzi neumnemu plebsu neumno besedo, pa jo bodo popadli kot stekli psi in v trenutku bodo v njej našli vzroke za vse svoje tegobe pred in po upokojitvi. Sem rekel, da so upokoojenci trapasti? Ne! Kot to ni aktivno prebivalstvo republike Slovenije, saj vendar veljamo (sicer zgolj in samo v lastnih očeh) za popolne genialce, ki jim je slednjič uspelo celo registrirati lastno državo, resda v času, ko resne družbe že razmišljajo o manj formaliziranih oblikah sožitja, pa vendarle še dovolj zgodaj, da se boste lahko s tema napihovali vsaj še naslednjih sto let. Kaj dosti več pa najbrž ne.

Gremo naprej. Zveza upokojencev zahteva Štrovsov odstop. Omenil sem že eno neukost te populacije in tukaj se pokaže še ena, nič manj pomembna in očitna. Zveza zastopa stališča populacije, ki nima pojma o ekonomiji. Ker bi secer vedeli, da četudi s svojim rovarjenjem dosežejo odstop državnega sekretarja, bo slednji zgolj prestavljen na kakšno manj izpostavljeno delovno mesto v državni upravi, kajpak za enako, ali pa še za malenkost ali dve večjo plačo. Torej bi moralo tega pol užaljenega volilnega telesa zahtevati, da se Štrovsu za pet let prepolovi neto plačo in na tak način pokojninska blagajna pridobi 83.400 evrov. In ker upokojencev še zdaleč ne žali zgolj Marko Štrovs, marveč je takšnih kujonov kar nekaj sto, s predsednikom vlade in kompletnim ministrskim zborom na čelu, bi s takšno politiko lahko upokojenci pojedli še prenekatero dobroto na račun svoje pameti. Tako pa bluzijo z zahtevami po odstopu.

Ministrica. Khm. Ženska ima kar prav. Saj ne gre, da bi zaradi enega nekolikanj nerodno formuliranega stavka, kar odstavljali sposobnega strokovnjaka. Gospa Cotmanova je res že kar nekajkrat dokazala, da demokracijo in socialno državo v endarle dojema nekoliko bolj zrelo kot večina tistih, ki nam tako ali drugače krojijo usodo. Tudi tokrat je ni zaneslo v prazno leporečenje, ki je sicer aktualni oblasti sila pri srcu. Povedala je dejstva, ljudje pa naj se odločijo: ali bodo vztrajali pri čredni zahtevi po sekretarjevem odstopu ali pa bodo vendarle popustili racionalnim argumentom. Ampak, ker pripada obstoječi oblasti, tudi ministrica ni čisto brez greha kar zadeva upokojence in njih vsesplošno bedo. In nauk? E jebiga, upokojenci bi lahko, namesto da popadejo slednjo narobe izreečeno besedo kot nekaj, kar se v demokraciji ne spodobi, zagrozili z bojkotom volitev, če se ne bo izboljšal njihov gmotni položaj. In če vsak penzionist s sabo potegne vsaj enega polnoletnega državljana, ste, drage svinje pri koritu, v totalni pi..i. Ker, kdo vas bo pa volil????

Stavka

2008-01-18T08:53:00.000+01:00

RV četrtek

2008-01-17T16:15:00.000+01:00

RV

2008-01-16T06:23:00.000+01:00

Vašar

2008-01-16T04:25:00.000+01:00

Ni dneva, da ne bi k meni uletel ta ali oni nezadovoljnež in mi začel nabijati o skorumpirani in nesposobni oblasti. Ej narod, ta oblast nikakor ni nesposobna, nasprotno, hudo okretna in domiselna je, ko je treba polniti žepe in račune. Ja, in taka je bila prejšnja, pa predprejšnja, pa predpredprejšnja in bo naslednja pa tista za njo in vse nadaljnje. Pa pravijo takšni nezadovoljni kujoni, tudi dame so seveda med njimi: enkrat mora biti tega konec, narod se bo uprl in naredil prekucijo. Ja in? Saj najbrž jo bo res, a kolikor se jaz spoznam na to, je vse kar je moč storiti, da se zamenjajo prasci pri koritu. In iznajdljivi bodo spet zadovoljni in nesposobni še naprej nezadovoljni in tako do sodnega dne oziroma vsaj še dvajset milijonov let, ko naj bi v zemljo treščil komet in jo odrešil vsega živega. Jupi. Ampak zdaj sem pa podpisani nezadovoljen. Zakaj? I zato, ker tega razčefuka matere zemljice ne bom doživel. Mrščim se in grdo pogledujem spod čela ter gruntam, kako bi podkupil dohtarje, da bi mi podaljšali življenje. Pa nič ne pomaga. Tristoštirideset evrčkov penzije, kolikor mi je nameni država, še za osnovno zdravstvo ne zadošča, kaj šele za kakšne nadstandardne izmišljotine in kaprice. Zato seveda razmišljam, kako bi si zagotovil nekaj dodatnega cvenka. Če kdo pozna koga, ki bi bil pripravljen kaj malega plačati za objavo reklame na mojem blogu, bodite no tako prijazni, pa ga opozorite na ta anarhistični biser, ki ga tako lahkomiselno ponujam svinjam. Ne, dragi moji in še dražje moje, nikakor nočem reči, da ste obiskovalci mojega bloga svinje, četudi verjamem, da kakšen pujs bi se pa tudi med vami našel, pa pustimo to, nekolikanj zgodnja ura je še za tovrstne marnje.

Kakor koli že, včeraj vas je Janez Janša pozval k treznosti in prosim, da premierov poziv vzamete resno. Ne štrajkat, porka madona, kdo bo pa delal (za 300€)??????????????????? Eh, vi kar štrajkajte. Puntajte se in razbijte kakšno izložbo, prevrnite, ali celo zažgite kakšno vozilo, obrnite okrog nekaj kontejnerjev, mogoče boste našli kakšno štruco, sfajtajte se s policaji, če seveda ne bodo tudi oni štrajkali, dvignite visoko transparente z neduhovitimi napisi, zapišite se v zgodovino in umrite revni kot cerkvene miši. Serem i ja. Kar pa niti ni čudno, saj je ura nekaj minut do petih zjutraj, imam mačka in pravkar sem popil velikoooo skodelico hudo močne kave. Torej izpolnjujem vse pogoje za sranje.

Franci ma vas rad, ampak zdaj moram pa prav zares in dobesedno – srat.

p.s. Ups, Janez Janša pravi, da »smo vsi v istem čolnu«. No, gospod premier, ali smo res? Ali sva res v istem čolnu midva, vi z nekaj tisoč evri mesečno, jaz pa s tristoštirideset? Demagogija, spoštovani gospod predsednik vlade, kakor je demagogija vaše nakladanje, da bodo vladni ukrepi, če jih bo potrdil državni zbor, razbremenili tiste z najnižjimi dohodki.

Dober dan in dober tek

2008-01-15T13:31:00.000+01:00

Strupena poslanica 2. del

2008-01-14T20:59:00.000+01:00

Oblong (Ilinois) Zakonski je kaznjivo voditi ljubav za vreme lova ili pecanja na dan vaseg vencanja.

Aleksandrija (Minesota) - Ni jedan covek ne sme da vodi ljubav sa zenom ako mu dah zaudara na beli luk, crni luk ili sardinu. Ako zena zatrazi, zakon nalaze da covek mora da opere zube. Ames (Ajova) - Muz, nakon sexa sa svojom zenom, ne sme da popije vise od tri gutljaja piva dok jos uvek lezi u krevetu sa njom ili dok je drzi u naruciju. Bozeman (Montana) - Postoji zakon koji zabranjuje svaku seksualnu aktivnost izmedju osoba suprotnog pola u dvoristu kuce, nakon zalaska sunca - ako su goli. Ocigledno je da su ljudi koji nose carape za vreme sexa i pederi bezbedni od ovog zakona. Siux Fals (Juzna Dakota) - Svaka hotelska soba mora da ima dva kreveta. Ako par iznajmljuje sobu na jednu noc, izmedju kreveta mora da bude bar pola metra prostora, a sex na podu izmedju kreveta je zabranjen. Hastings (Nebraska) - Svaki gost u hotelu mora da dobije cistu i ispeglanu kosulju za spavanje. Ni jedan par ne sme da spava zajedno go, niti sme da vodi ljubav ukoliko ne nosi tu majcu koju su dobili na recepciji. Njukastl (Vajoming) - Postoji specijalna naredba koja izricito zabranjuje sex unutar velikog frizidera za meso, koji ima svaki restoran. Ilinois - Drzavni zakon propisuje svim nezenjama da prilikom razgovora sa neudatim zenama moraju da se predstavljaju kao "master" a ne kao "mister". Norfolk (Virdzinija) - Ni jedna zena ne sme da se pojavi na ulici, a da ne nosi steznik. Postojao je i specijalni sluzbenik - inspektor za steznike. Merivil (Misuri) - Ovde je, sa druge strane, nosenje steznika zabranjeno. U objasnjenju stoji: "Normalnom Americkom muskarcu ne sme se uskratiti zadovoljstvo gledanja zaobljenog, nesputanog zenskog tela". Kuer d'Alen (Idaho) - Zakonom su zasticeni parovi koji vode ljubav u kolima. Policajac ne sme jednostavno da pridje i zakuca na prozor. Ukoliko postoji i najmanja sumnja da se u kolima vodi ljubav, mora da policiskim automobilom stane na pristojnoj udaljenosti, zatrubi tri puta, a onda saceka otprilike dva minuta pre nego sto pridje kolima. Helena (Montana) - Zena ne sme da plese na stolu u salunu ili baru ukoliko na sebi nema bar 500g odece. Liberti Korner (Nju Dzersi) - Zabranjeno je da ljubavnici zatrube dok vode ljubav u parkiranim kolima. Karlsbad (Nju Meksiko) - Zabranjeno je da parovi vode ljubav u parkiranom vozilu za vreme pauze za rucak na poslu, osim ako na prozorima kola imaju navucene zastore. Floridi - Ako ste neudata ili razvedena zena ili pak udovica, ne smete da skacete padobranom subotom poslepodne. Termonton (Juta) - Zenama je zabranjeno da vode ljubav sa muskarcima dok se voze bolnickim kolima. Ako uhvate zenu kako to radi, bice optuzena za sexualno zlostavljanje, i njeno ime bice objavljeno u lokalnim novinama. Nista od ovoga ne vazi za muskarce.: 17.3.2001. Memphis, Tennessee - Zenama je zabranjeno da voze automobile, osim ukoliko muskarac ne trci ispred njih i zastavicama obavestava nadolazeca vozila. Jonesboro, Georgia - Zabranjeno je reci "Oh, Boy" (nesto tipa "Covece!"). Teksas - Kada se dva voza nadju na raskrsnici, oba moraju da stanu. Ni jedan ne sme da krene, dok drugi ne napusti raskrsnicu. Utah - Zabranjeno je pecati sa konja. Idaho - Zabranjeno je da muskarac da devojci bombonjeru koja tezi manje od 50 funti. Denver - Nezakonito je pozajmiti usisivac prvom komsiji. Devon, Connecticut - Zabranjeno je hodati unazad, nakon zalaska sunca. Kansas - Zabranjeno je hvatati ribu golim rukama. Pocatello, Idaho - Zabranjeno je nositi sakriveno oruzije, osim ako ga ljudi vide. San Francisco - Ovaj grad poseduje odredbu kojom se ljudima garantuje pravo na suncevu svetlost. Kirkland, Illinois - Zakon zabranjuje pcelama da lete preko sela ili bilo kojom njegovom ulicom. Pennsylvania - Zabranjeno je pevanje u kadi. Wilbur, Washington - Zabranjeno je jahati ruznog konja. Ordinance, Oklahoma - Protivzakonito je staviti hipnotisanu osobu u izlog neke radnje. Arkansas - Zakon nalaze da reka "Arkanzas" ne sme da nadodje preko nivoa mosta u mestu Little Rock. Seattle, Washington - Zabranjeno je nositi sakriveno oruzije duze od 6 stopa. Greene, New York - Zabranjeno je jesti kikiriki i hodati unatrag po trotoaru, dok traje koncert. D.C. - Prosijacenje je oblik slobodnog govora, zasticenog ustavom SAD. New York City - Zenama je dozvoljeno da se podzemnom zeleznicom voze u toplesu. Saobracajni sudija je doneo ovaj zakon, smatrajuci da zenama treba dati ista prava kao i muskarcima. Portland, Oregon - Zabranjeno je da se svadba odrzava na klizalistu. Memphis, Tennessee - Zakon zabranjuje zabama da krekecu nakon 23h. Lexington, Kentucky - Zabranjeno je u dzepu nositi kornet za sladoled. Portland, Maine - Zabranjeno je cistacem za perije golicati zenu po grlu. Baldwin Park, California - Zabranjeno je voziti bicikl u bazenu.

Verjetno ti glupi zakoni niso namenjeni pametnim ljudem. Ali pač!?

Strupena poslanica 1. del

2008-01-14T20:17:00.000+01:00

Mar sem drugačen?

2008-01-14T10:10:00.000+01:00

Tisti redki zvesti obiskovalci tegale bloga ste se verjetno že navadili na anarhično obnašanje njegovega avtorja, žalujoče ostale pa khm, khm, khm, naj si v sak misli svoje, kaj. Saj ne da mi ne bi bilo do kontinuitete (pisanja), le drugega dela imam toliko, da za pisanje enostavno ne najdem časa. Ta prekleti Radio Vukojebina me bo spravil v grob. Še najbolj me pri vsej stvari spravlja v bes in obup dejstvo, da si moram uboga para pod stare dni priznati, da sem zabit, zmeden, pozabljiv, nereden, nestrpen, kar pa bi navsezadnje vse skupaj lahko strnil v skupno ugotovitev, da bržčas (še) ne premorem toliko jajc, da bi zares začivkal v eter. Jebiga, minulo delo ima pač določene posledice. Kdor razume, razume, kdor pa ne, naj pa umre. Ne vem, bržčas čakam na tisti »božji« navdih, ki me bo lansiral med medijske zvezde 21. stoletja. Japajade. V resnici upam in čakam, da se bodo moji zarjaveli možgani vendarle še enkrat vsaj za silo zganili in bom ugotovil, da je fobija pred pomanjkanjem časa zgolj moja fikcija, tako kot je denimo fikcija Janševa, ali katerega koli drugega politika tostran prelestnih alpskih vršacev demokracija.

Sicer pa danes praznujem pravoslavno novo leto, zato lahko verjetno proti večeru (spet) pričakujete kakšno bolj ali manj strupeno poslanico, ali kakšno podobno marnjo. Če seveda ne bo praznovanje preveč intenzivno in bom podpisani že popoldne omagal pod težo zaužitih oktanov.

Kakor koli že, v zadnjih dneh je zanimivo poslušati folk, ki bluzi in davi z vprašanji, na čigavi strani sem: na strani Zmaga Plemenitega, ali na strani Pečeta Polizanega. Seveda me za oba boli k...c, kot za lanski sneg, a če bi se že moral opredeliti, bi se za Jelinčiča. Iz preprostega razloga, ker je manj potuhnjena baraba. Ups, zadnjič sem gledal Trenja, kjer so modrovali prvaki in prvakinja slovenskih političnih strank+en minister (Zver). Naravnost navdušila me je liderka LDS, gospa Katarina Kresal, ki je sploh prva politična persona v teh krajih, od katere je bilo slišati kar nekaj duhovitosti. Poleg tega pa je dama vsem tistim gospodom v brk zabrusila, da je prebrala več zakonov kot oni vsi skupaj. Sicer pa je bilo njih nakladanje duhamorno za crknit. Najhujše nebuloze je stresal vidno kolerični dr. Bajuk, ki res živi nekje v svojem svetu. Čeravno je treba povedati, da je bil gospod predlani »dosežkar« lani pa že kar presežkar. Zelo rad bi dobil v roke njegov kalkulator, to mora biti neko čudo, ki bi ga še Pitagora ne razumel. No ja.

No, in ker je ponedeljek, se spodobi, da vsaj omenim meni najljubšega kolumnista, Marka Crnkoviča namreč. Najbolj zanimivo je, da je tokrat »spesnil« pod tole čebljanje podpisnemu skoraj všečno kolumno, ki pa jo je večina komentatorjev popljuvala. Vse kaže, da bo moral vaš dežurni nergač obiskati psihiatra. Ja, z mano je očitno nekaj narobe; kadar je meni Crnkovičevo pisanje povšeči, večini bralcev zveni brezkrvno in zanič, kadar pa meni dviga pritisk, se pa večina z njim strinja in ga hvali. Ja madon(c)a, mar sem res drugačen?

Seveda sem, pa lep pozdrav.

Jest ne rab'm

2008-01-13T11:59:00.000+01:00

Jest ne rab'm heroina,

sej od življenja s'm zadet k'' mina,

jest ne rab'm niti trave,

sej to rab'jo samo krave,

jest ne rab'm alkohola,

sej se nočem spremenit v vola,

jest ne rab'm metadona,

sej valjda nis'm taka mona,

jest ne rab'm ablasti,

sej mi zanjo dol visi!

Dober tek

2008-01-13T07:36:00.000+01:00

Dobro jutro veke pomodrene,

razbite arkade in ličnice otečene, dobro jutro hčere, matere in žene – pretepene, dobro jutro cipe mladoletne, ki se prodajate za gram mamila pa klošarji, ki vas minula noč še ni zlomila, dobro jutro posiljeni otroci in od zdravil zveriženi kadavri, dobro jutro draga vlada: ali nas imaš kaj rada???

Nič nimam proti homoseksualcem, ne maram pa pedrov, nič nimam proti Romom, ne maram pa ciganov, nič nimam proti veri, ne maram pa cerkve, nič nimam proti državi, ne maram pa oblasti.

Navijam za uvedbo smrtne kazni. Zakaj? Zato, ker me že skoraj pol stoletja mika, da bi jih nekaj spravil pod zemljo, pa mi nekako ne diši potem do smrti gniti v arestu.

Res je, tudi v razvitih državah imajo, so imeli in bodo imeli revščino in reveže, ampak to še ne pomeni, da se moramo s tem sprijazniti. Saj konec koncev oblast drago plačujemo tudi zato, da odpravlja revščino.

Podalpskim politikom bi svetoval, da namesto nenehnega ukvarjanja z rehabilitacijo domobrancev in drugih kolaboracionistov nekoliko razmislijo o trajnih krivicah, povzročenih od komunistične vladavine, ki pa jih demokratična oblast, ali pač ablast, preprosto ignorira. Teror se nadaljuje, le v bolj sofisticirani obliki.

O bog, hočete, da bi imeli več otrok, pa je že zdaj vsak tretji kot cerkvena miš ubog.

Živela blaginja s 340 €/mesec!

Dober tek! (V Argentino, hihihi)

Khm khm

2008-01-08T14:46:00.000+01:00

Poslanici

2008-01-08T13:14:00.000+01:00

Intermezzo

2008-01-08T11:45:00.000+01:00

Dobro jutro predsedujoča Vukojebina

2008-01-08T07:50:00.000+01:00

Dragi moji in še dražje moje, verjetno vas je večina opazila in občutila, da je danes polna luna. (M)ene je krepko »nosilo« že ves včerajšnji dan in še dobršen del noči, tako da se danes stanje že umirja. Pa vendar. Po glavi mi že navsezgodaj roji tisoč in ena stvar, v rit me brca tisoč in en (še) nerealiziran projekt, smrt mi pa itak vsake toliko potrka na vrata ter me opomni, da mi krepko zmanjkuje časa. Na, pa naj bo človek potemtakem zdravo kreativen v tako nenaklonjenih okoliščinah. Da seveda (avto)cenzure sploh ne omenjam.

Kakor koli že, kaže, vesel sem, da mi je včeraj vsem tegobam in obiskom navkljub vendarle uspelo namestiti programček, ki mi bo pomagal uploadati moje prve nerodne korake v radijski eter. Preizkusil bom zadevico takoj, ko končam tale post, in sicer z dvema kratkima pravoslavno božičnima poslanicama in s Ceco v podlagi. Sicer sem nameraval danes nekaj nakladati o namenu bloga, a sem si premislil, ker sem ugotovil, da moram s tem v zvezi prebrati še nekaj stvari, tako da je tole moje današnje bluzenje bolj kot ne namenjeno prebujanju lastnih možganov, ki še tavajo nekje v rožnatih pokrajinah dežele »Refoškthc«, kamor so se bili vsled »badnjaka« zatekli sinoči.

Zakaj praznujem pravoslavni božič, katoliškega pa ne? Pa čeravno so me deklarirali za katolika!? He, zato, ker mi v štiriinpetdesetih letih njihov bog ni zakuhal niti ene same zamere, naš pa kar nekaj ton. Zakaj ne maram Slovencev? Zato, ker jih poznam. Seveda so tudi izjeme, a tako redke, da bi jih vsak upokojeni mizar zlahka preštel na preostale prste ene roke. No vidite, pa smo nežno in frfotavo kot kakšni metuljčki priprhutali do namena bloga, o katerem bom (bojda) pisal jutri. Pa ne držite me za besedo, ker, saj veste – beseda ni konj.

Srečen pravoslavni božič

2008-01-07T18:42:00.000+01:00

Nekam nenavadno toplo se je letos slovenska oblast v podobi obeh najvišjih predsednikov potrudila (z)lesti pravoslavcem v rit ob njih božiču. JJ je celo sprejel paroha srbske pravoslavne cerkve, zapovrh pa je še prijavil, da Kosovo sploh ni problem, ampak je problem Bosna oziroma srbska krajina. Ali sedaj to pomeni, da Slovenija kot predsedujoča predstavnica Sveta Evrope v imenu slednjega klečleplazi pred Srbi, da ne bi zakuhali še ene vojne na Balkanu ali pa ima Slovenija (spet) resne težave s trgom in se je spomnila, da jo je doslej v takšnih primerih Srbija vedno bratsko podprla. V vsakem primeru gre za teorijo zarote. In to brez zajebancije. Ampak, dragi moji, in še dražje moje ne gre za teorijo zarote kakšnega štora, ali Šrota, ali kakšne tajkunsko politične povezave nasproti predsedniku vlade, ampak za teorijo, razkrivajočo vam nekaj dosti bolj usodnega za vašo sedanjost in še zlasti prihodnost; znašli ste se namreč v gledališki predstavi, ki bi ji mirno lahko nadeli naslov »Sodobna Evropa v primežu globalnega pohlepa«. Naslov si lahko vsakdo razlaga po svoje, Slovenijo pa v tem kontekstu itak lahko vtaknete v vsako najmanjšo luknjico. Če namreč majčkeno poškilimo v zgodovino, smo od nekdaj predstavljali zgolj mixpult med vzhodom in zahodom. In zakaj bi bilo zdaj lahko kaj drugače? Zaradi Jjeve in njegovih botrov ter podrepnikov demagogije zagotovo ne!!! No, če komu mixpult ne potegne, pa recimo temu poligon za mešanje vzhodno-zahodnih kultur. Kako že pravijo Srbi, ki jim kot rečeno v teh dneh slovenski dvor še posebej vneto leze v rit? »Isti ku..c, drugo pakovanje«.

Aha, kaj je hotel avtor povedati s temle kratkim zapis(k)om?

Opa, to je pa že vprašanje za tistih 350 mio/€ Bajukovih proračunskih presežkov.

Pogine naj, pes!

2008-01-06T18:34:00.000+01:00

Ja, kaj hočemo, dragi moji in še dražje moje, je že tako, da je nedelja tisti dan v tednu, ko tudi vaš dežurni nergač tu in tam vrže oko na TV ekran. Tako sem danes popoldne nekaj brskal po arhivu nacionalke in naletel na Tednik s konca nedavno (pre)minulega leta. V oddaji je bilo moč med drugimi prispevki videti tudi zgodbo neke nesrečne, ampak res nesrečne družine, in ta zgodba me je (spet) pognala na obrate. Kako tudi ne.

Stari oče - invalid, prejema borih 200€ pomoči, stara mati - invalidka, ki so ji odrezali prste na nogi, poleg tega ima še astmo in cel kup drugih bolezni, prejema pa manj kot tristo evrov pokojnine, ena od njunih hčera - invalidka, ki se je rodila s prsti na nogah zraščenimi s peto, zapovrh epileptičarka, ki si želi zgolj to, da bi se zanjo uredil vsaj prevoz, da bi lahko obiskovala delovno varstveni zavod ter da bi vsaj kdaj pa kdaj lahko pojedla kakšno sladkarijo(!), druga hči pa - samohranilka s tremi otroki, od katerih je eden astmatik in epileptik, vsi skupaj pa živijo v napol zgrajeni (ali pa napol podrti?) hiši, ki je predmet dedovanja in bi morali, če bi hoteli ostati v tem bivališču, ki nima niti spodobnega sekreta, sorodnikom izplačati tam nekje okrog 25.000€. Ob dejstvu, da ti ubogi ljudje živijo z manj kot 1.000€/mes! Sic.

Sedem ljudi, katerih stiska državnih inštitucij ne zanima oziroma jih zanima tako minimalno, da gre ob tem spodobnemu človeku dobesedno na kozlanje in na jok hkrati. Ker to pa ni več zgolj cinizem, marveč prav kruta diskriminacija, nevredna civilizirane države, ki jo predsednik vlade Janez Janša vrhu vsega v posmeh tem in vsem drugim revežem vehementno razglaša za »svetilnik na vrhu sveta«.

Kolikor vem, je Slovenija podpisnica vrste evropskih konvencij o človekovih pravicah in o zagotavljanju socialnih standardov ter skrbi za ranljive skupine in se ob tem popolnoma resno sprašujem, kdo hudiča se tukaj iz koga norčuje; Evropa iz Slovenije, ali pač Slovenija iz Evrope, še bolj pa iz svojih državljanov???????

Tukaj gre sicer vsa pohvala avtorjem omenjene oddaje in (verjetni) solidarnosti gledalcev, ampak, dragi moji in še dražje moje, mar ni takšna solidarnost pravzaprav izsiljena in predstavlja potuho tistim, ki bi morali te stvari urejati po službeni dolžnosti? Tudi in še zlasti predsedniku vlade, predsedniku državnega zbora in poslancem, ki prejemajo po pet, šest tisoč evrov mesečno. In jih, oprostite izrazu »boli k...c« za družine, kakršna je omenjena. Ter ob tem še nesramno poudarjajo, kako uspešna je ta država in si privoščijo celo dve proslavi v »čast« človekovim pravicam. Sram naj jih bo in zaslužijo si, ne le, da jim slednji državljan pljune v obraz, pač pa še vse kaj hujšega.

Podpisani bom pričujoče nerganje prevedel v angleščino ter ga razposlal po evropskih inštitucijah, pa naj Janša in njemu podobni še nad mano vihajo nos in mi očitajo pomanjkanje patriotskega čuta. Naj Evropa vidi, kakšna Vukojebina ji predseduje!

Lep jutrišnji dan želim vsem skupaj v upanju, da sem komu od odgovornih vsaj majčkeno pokvaril razpoloženje.

2008-01-06T10:30:00.000+01:00

Aj aj aj, tole moram vsaj na kratko pokomentirati. Namreč bombastično novico, da naj bi Saš(k)o Peče po nekakšni kregariji, ki se je zgodila na praznovanju Jelinčičeve šestdesetletnice, izstopil iz stranke. Okej, gospodje so se ga bržkone nekolikanj nažlampali, pa so jim čustva ušla čez rob, tipično slovensko, saj navsezadnje gre za nacionalno stranko. No, pa novička sama po sebi ne bi bila preveč vznemirljiva, če ne bi užaljeni poslanec svojega izstopa (izgona?) iz stranke pripisal kar – Janezu Janši. Ta je pa tudi za te naše Butale malo preveč bosa. Seveda, kjer se v tej deželici pojavi kakšna teorija zarote, skoraj ne gre brez trenutnega predsednika vlade. In seveda je Zmago Jelinčič manipulator, ki je za dosego svojih (političnih) ciljev pripravljen paktirati najbrže tudi s samim hudičem in žrtvovati tudi svoje najzvestejše oprode, ampak napletanje, da naj bi Plemeniti nagnal Pečeta zato ker gre na živce Janši, ta pa naj bi Zmagotu v zameno za to in še nekatere druge poteze obljubil mesto abrambnega ministra, potem ko naj bi iz vlade nagnal upokojence, v to pa lahko verjamejo le največji tepci. Pa ne zadelj tega, ker bi Janša in Jelinčič ne bila dovolj pokvarjena za takšno umazano raboto, marveč zato ker Jelinčič zagotovo ni toliko usekan, da bi se pri zadnjih vratih skobacal v vlado le deset mesecev pred njenim najverjetnejšim odhodom z ablasti.

Neoanarhistični neosocialist

2008-01-06T09:21:00.000+01:00

Dragi moji in še dražje moje, na novega leta dan sem brskal po straneh, po katerih ne bi smel in temu primerno okužil tole škatlo, ki mi sicer med drugim omogoča komunikacijo z vami. Ja, naslajal sem se nad porniči in staknil virus! In potem se je začela veselica. Avast tega »Ratzingerja« ni prepoznal, nekateri drugi AV programi tudi ne, tako da mi, ubogi pohotni siroti ni preostalo drugega kot »format C«. Toda motil bi se, kdor bi pomislil, da je bilo s tem težav konec. Jok brate, odpade! Ko sem namreč vso kramo ponovno inštaliral, sem z neizmerno žalostjo ugotovil, da ta hudič noče vzpostaviti internetne povezave. Le kaj mi bo dandanašnji računalo brez interneta? Saj to je skoraj tako kot avto brez koles. Največji f.k je biti samouk! Tako sem tri dni metal uboga Gatesova okenca gor, pa dol, pa spet gor in spet dol. No in včeraj mi je končno uspelo splezati na splet, tako da lahko zdaj nadaljujem s svinjanjem širnega medijskega prostora.

Ker že nekaj časa nisem nergal čez meni najljubšega slovenskega kolumnista, torej Marka C., se spodobi, da mu posvetim nekaj vrstic. Seveda ne brez razloga. V sobotnem Objektivu je Marko spet presegel samega sebe. Razglasil se je namreč za nekakšen politični barometer. Ni kaj, sila pameten in samozavesten mož je tale Marko. Ampak včasih se pa takole na samem, čisto potihoma vprašam: »pa komu kur.u so njegove kolumne sploh namenjene?« Ker tole, kar je nakra(n)c(lj)al v včerajšnji kolumni je eno samo bedasto bluzenje nekoga s (pre)polno ritjo. Kajti samo takšen lolek lahko tako neresno govori o vilitvah in ob tem še nevede(?) zavaja bralstvo, zapovrh pa to svoje motoviljenje razglaša za pragmatizem.

S Crnkovičem se sicer strinjam, da je (bi bilo) neumno držati se ene stranke kot pijanec plota, saj navsezadnje je demokracija možnost izbire, ampak stresati nebuloze o tem, kako je celo koristno, da je Janša 2004 prišel na oblast, je pa že cinizem. Jasno, nekdo ki te oblasti ni zares občutil, ki vse skupaj dojema kot nekakšen neškodljiv »ringelšpil«, se lahko na tak način napihuje kako pameten da je in kako (skoraj edini pod svobodnim slovenskim solncem) razume demokracijo. Država res ni in ne bo propadla, pa čeravno bi jo vodili tudi takšni kujoni, kot je meni najljubši slovenski kolumnist, to je res, je pa res tudi to, da je v času vladavine »pomladnikov« propadlo (in to dobesedno) ogromno število državljanov. Tega pa Crnkovič noče videti!!!

Pa še nekaj. Skoraj prepričan sem, da ta »politični barometer« tokrat (ne prvič in ne zadnjič) brca v temo. Na letošnjih parlamentarnih volitvah bo sicer skoraj zagotovo zmagala takoimenovana »levica«, a nisem tako zelo prepričan, da bo to Pahor oziroma SD. Kajti en sam ZARES majhen korak Milana Kučana v stranko, ki ni SD, utegne usodno premešati karte. In iskreno upam, da se bo to tudi zgodilo. Pa ne zato, da bi se »neoliberalno neokonzervativni politični barometer« izkazal kot zmotljiv, marveč zato, ker bi morebitna Pahorjeva vladavina ne pomenila prav nikakršnega napredka.

In ker sem podpisani »neoanarhistični neosocialist« bi, če bi bil toliko naiven in neumen, da bi sam sebi volil oblast, dal priložnost prej Jelinčiču kot pa Pahorju. Seveda vsled čistega pragmatizma. Kajti v tej državi je (bo) treba ukrepati in ne zgolj nakladati!!!!

Link

2008-01-05T13:23:00.001+01:00

Začelo se je.

Dobro jutro

2008-01-01T09:48:00.000+01:00

S čim že je tlakovana pot v pekel? Aha, saj res – z dobrimi nameni. In tako smo, dragi moji in še dražje moje, položili še en tlakovec na tej trnovi poti v peklenščkovo kraljestvo, kar z drugimi besedami pomeni, da je Radio Vukojebina začel svoje oddajanje precej kilavo in ga bo moč zaenkrat slišati le nekaj minut dnevno, pa še to zgolj na mojem blogu. Kakor koli že, tale trenutek se počutim tako tipično »slovensko«, da bi se ne mogel bolj. Saj veste, kaj imam v mislih; glavobol, suha usta, pekoč želodec, polna čreva, razčef...ni možgani, bolj ali manj prazna denarnica ter seveda okrog in okrog mene, do koder seže pogled, same prazne flaše. No ja, če smo jih preživeli že več kot petdeset, bomo pa še tega.

Danes (še) ne bom moril s kakšnimi resnimi temami, ker verjamem, da vam na ta dan res ni treba soočiti se z obilico svinjarije, ki nas sicer obdaja. Nič, samo en prav prisrčen pozdravček pošiljam vsem skupaj, seveda v želji, da bi kar najhitreje pregnali divje živali iz svojih glav. Sam se nameravam danes in jutri še naprej ukvarjati z lansiranjem Radija Vukojebina v medijski prostor, o tem koliko bom pri tem (ne)uspešn, pa boste pravočasno obveščeni.

Rekljama 3

2007-12-31T21:20:00.000+01:00

REKLJAMA 2

2007-12-31T12:00:00.000+01:00

REKLJAMA

2007-12-31T08:30:00.000+01:00

Zadnji letos

2007-12-29T08:49:00.000+01:00

Dragi moji in še dražje moje, bodi tole moj zadnji zapis v iztekajočem se letu, v upanju, da bomo “ob letu osorej” lahko pogledali tudi kakšno manj pretresljivo sličico od te, ki nam jo kaže spodaj povzeti članek.

“Nevidni” otroci

Pristojni ocenjujejo, da vsako zimo na beograjskih ulicah preživi 600 do 800 otrok, “za katere nihče ne ve”.

Petnajstletni Dž. Z. življenje ni prizanašalo.

Že pri sedmih letih je okusila neizprosne zakone ulice. Preživljala se je z beračenjem in prostituiranjem. Bila je žrtev trgovine z belim blagom in spoznala vso krutost tujine. Dekle je danes nastanjena v Sprejemališču zavoda za vzgojo otrok in mladine v Beogradu. “Starša nista nikoli skrbela zame. Oče je alkoholik, ki je nenehno pretepal mamo in mene. Edina alternativa njegovemu nasilju je bila rešitev na ulico. Kadila sem travo, se zadevala z lepilom, enkrat pa sem poskusila celo heroin”, pove Dž. Z, potem pa s srhljivo distanco nadaljuje: “prenočevala sem po mestnih parkih, kleteh in pod mostovi, da mi le ne bi bilo treba nikoli več domov, kjer me ni čakalo nič dobrega”.

Omenjeno dekle je zgolj eden od številnih primerov, krutega otroštva na ulici. Dž. Z. pa ima v vsej tej tragediji vendarle tudi kanček sreče. Za razliko od mnogih “nevidnih” otrok, ki nimajo ne matične številke ne kakršnih koli dokumentov, je ona evidentirana v Sprejemališču. Ko je prvikrat potrkala na njihova vrata, se je morala ekipa strokovnih delavcev močno potruditi, da so zbrali njene najosnovnejše podatke.

Po besedah Daniele Stajković, vodje Sprejemališča in sprejemne postaje Zavoda za vzgojo otrok in mladine, k njim prihajajo otroci v starosti od 7 do 18 let.

“K nam prihajajo sami, v spremstvu policije, ali pa jih pripelje kdo od občanov. Potem, ko opravimo temeljit zdravstveni pregled, za otroke, ki jih ni v naši evidenci včasih porabimo tudi mesec ali več, da ugotovimo njihovo identiteto. To so takoimenovani “nevidni” otroci, brez kakršnih koli dokumentov, otroci za katere niti njihovi starši ne vedo, kdaj in kje so bili rojeni”, pravi Stajkovićeva.

99% teh otrok je izpostavljenih najbolj brutalnim oblikam zlorab s strani staršev. Iz koristoljubja jih starši prisiljujejo, da kradejo, beračijo, se prostituirajo, ropajo starce, ne tako redko pa se dogaja, da takšni otroci, potem ko odrastejo, zlorabljajo svoje otroke, kar predstavlja začaran krog.

Gojenci Zavoda se težko prilagajajo normalnemu življenju. Zaposleni jih učijo osnovnih higienskih navad, uporabe jedilnega pribora ter kultiviranega obnašanja.

Gospoda, o čem že sem pisal v svoji poslanici pred nekaj dnevi?

Rekljama

2007-12-26T14:40:00.000+01:00

Franci Medbusanci čestita in pozdravlja, 2. del

2007-12-26T13:49:00.001+01:00

Poslanica 2. del

2007-12-26T12:52:00.000+01:00

No, prav na tem mestu pa se skriva grm, v katerem tiči zvedavi zajec, ki ga je tja postavila – seveda, usoda. Kajti je že tako na tem božjem svetu, (tukaj se smiselno in nekako samo od sebe zastavlja vprašanje, ali je tako od nekdaj ali šele od tistega trenutka, ko so ljudje svet proglasili za božje kraljestvo, sebe pa za višek stvarstva, pa naj mi verne duše tega preveč ne zamerijo), da se vsako svobodo plača z neko drugo svobodo. Nič, dragi moji in seveda še toliko dražje moje, ni zastonj. Pa če znesete skup vse iluzije in samoprevare. Ko se rešiš enega hudiča, ti ob dejstvu, da si socialno bitje, prisiljeno funkcionirati v socialnem okolju, ne preostane kaj dosti drugega kot slaba tolažba in prezgodnja vdanost v usodo. Začasna sicer, a Mirko tedaj tega (še) ni vedel. Tako je navidez brezciljno taval po ožji in širši domovini, se preživljal z beračenjem in drobnim kriminalom, okusil slasti prenekaterega zapora v takratni Jugoslaviji, ob tem pa goltal zares enormne količine vsega kar mu je prišlo pod roke in kar je obetalo vsaj kanček omame. Valjda. Za tako mladega človeka je bilo gorja toliko, da bi ga »trezen« ne zmogel sproti prebavljati. Vendar ni bila njegova takratna sedanjost tista, ki je tako močno tlačila k tlom mladega človeka, še manj je bila to njegova preteklost, dasi sta obe še kako pomembno vplivali na vse skupaj, peklila ga je prihodnost.

Skozo otroštvo so mu v dušo poleg drugih neumnosti nabili tudi obilo predsodkov, zadržkov in strahov, ki nikakor ne sodijo v otroško dušo. A bili so tam in ta mrgolazen je odporna na vse strupe. Poleg naštetega, pa je bilo tukaj še eno, povsem profano dejstvo, ki je Mirku povzročalo resnično travmo. Ko je bil še čisto majhen, si je mati nekoč v navalu navdiha inovativnosti izmislila posebno učinkovito metodo, kako bi ji ne bilo treba prati toliko plenic. Otroku je lulčka enostavno prevezala z elastiko, in to vneto ponavljala toliko časa, da se mu je vnel mehur, lulčka pa so mu v bolnici komaj rešili. So mu pa ta pomembni privesek dobri strički v belih haljah tako iznakazili, da je bil videti kot opečen. Skrčen in zgrbančen in je tak je ostal do današnjih dni. V odraščajočem fantu pa, v katerem se je mimo vseh peripetij, tudi vedno bolj pogosto oglašala spolna sla, je to dejstvo povzročalo paniko.

In zdaj končno- božično-novoletni zajec, torej poanta tegale dolgega in prav nič prijetnega pisanja. Pri triindvajsetih je Mirko v psihiatrični bolnici spoznal sedemnajstletnico, ki edina dotlej in poslej ni pobegnila videč tisto njegovo majceno in zveriženo one. Mirko ni bil niti za trenutek v dilemi. TAKOJ ji je naredil otroka. Vedel je, da je to edina možnost za samopotrditev te vrste, ki je še kako pomembna za nadaljnjo rast, ne glede na vse žrtve. Na katere pa takrat, ko je delal otroka, tako ali tako ni mislil. Seveda pa na streznitev od tistih dišečih, zibajočih in zaljubljenih mesecev ni bilo treba dolgo čakati.

V teh prazniččnih dneh torej mineva trideset let od dogodka, ki je Mirka iz otroka v hipu spremenil v starca. Mesto je bilo takisto skrbno okrašeno, kot je na ta današnji dan, ko tole pišem, ljudje so ožarjenih obrazov bezljali iz trgovine v trgovino, bifeji so bili polni prešerno razpoloženih pivcev, vse se je veselilo, nekam hitelo, se pripravljalo na praznovanje . Na Prešernovem trgu pa je stala mlada družina. Mirko, brezposeln, stigmatiziran ter psihično dodobra razvran triindvajsetletnik, komaj osemnajstletno dekle, ki ji je njena lahkomiselnost tako zgodaj naprtila otroka in neobetavnega partnerja ter pol leta staro bitjece v ukradenem otroškem vozičku. Bila sta brez beliča v žepu, doma ju je čakalo neprijazno, mrzlo in zatohlo stanovanje, pred njima se je risala ena sama beda, ki bi lahko trajala tudi petdeset, šestdeset, ali še več let, zato ni čudno, da se je Mirku v nekem trenutku za drobec sekunde zmračilo. Prijel je nebogljeno bitjece ter ga dvignil iz vozička. Nekaj sekund je mrko zrl v otrokov obražček, mlada mamica pa zaskrbljeno vanj. Stopil je z otrokom v rokah do ograje mostu, ona je okamenela obstala na mestu. Potem pa je Mirko nežno stisnil otroka k sebi, se obrnil in hčerko odnesel nazaj v voziček.

»Pizda«, je Mirko končal svojo zgodbo, »tolikšen obup me je takrat nenadoma preplavil, da sem prav res hotel vreči otroka v Ljubljanico. Si lahko misliš?«

Lahko si mislim, zato tudi naslavljam tole poslanico na vse vas, ki imate opraviti z otroki. Ne dovolite, da bodo vaši izrodki iz obupa metali svoje otroke v reko, ne zaserjite jim že navsezgodaj življenja s tistim, za kar sami menite, da je sveta resnica, dovolite jim, da se razvijejo na način, ki jim ga je namenila narava. In s tem boste rešili marsikateri problem v tej družbi, od prometne varnosti, preko varnosti v lokalih do medgeneracijske solidarnosti, pa še bi lahko našteval.

Srečno vsem skupaj!

Franci Medbusanci čestita in pozdravlja 1. del

2007-12-26T11:16:00.000+01:00

Poslanica

2007-12-25T11:01:00.000+01:00

Cenjeno bralstvo, tole kar sledi, bo hudo patetičen zapis, a je že tako, da se včasih tudi podpisani ne morem v celoti otresti tovrstne navlake. Ker, kar boli, boli, pa zdaj patetika gor, ali dol.

Takšni in drugačni prazniki utegnejo biti včasih prava mora. Pa ne mislim tukaj na moro vsled zdolgočasenosti in prenažrtosti, dasi tudi ta ni prijetna, a je v primerjavi z moro, kakor jo nameravam opisati v naslednjih nekaj vrsticah zgolj nekakšen malo bolj neprijeten piš. Pravi vihar (samo)morilskih čustev pa mi povzroči spomin na zgodbo znanca iz mladosti, ki sem ga pred nekaj dnevi srečal sredi praznično okrašenega in tudi sicer nekako spokojno prešerno razpoloženega glavnega mesta. Saj veste kako gre to, dvajset let se nisva videla, kozarček je dal pobudo za besedo, beseda je dala besedo in vse skupaj se je zvrtinčilo v znančev spomin izpred tridesetih let.

Povedal ti bom zgodbo, mi je dejal znanec, ko sva že v zrelem jutru sedela v njegovi dnevni sobi in praznila steklenico cenenega viskija, ti pa jo zapiši, če hočeš; morda bo koga le opomnila, da je tale rožnat celofan, v katerega nam skušajo zavijati resničnost vendarle toliko prozoren, da se skozenj vidi prenekatero svinjarijo.

Leta 1976 se je pisalo. Moj znanec, imenujmo ga Mirko, »znanec« mi zveni preveč brezosebno, zlasti za človeka, ki se je bil pripravljen tako zelo odpreti nekomu, kot sem podpisani, prijatelj ga pa tudi ne morem imenovati, ker teh preprosto nimam, saj jih ne prenesem. Torej naj bo Mirko. Četrta zima se je začela, ki jo je Mirko preživljal na ulici. Ja, bil je brezdomec. V sicer deklarirano najbolj humanem sistemu vseh časov, komunizmu torej, je bil takrat dvaindvajsetletni mladenič brez strehe nad glavo, brez sredstev za preživljanje in brez možnosti za zaposlitev. Se čudite, zlasti tisti moje in starejših generacij? V komunizmu so nas malone policaji lovili po ulicah ter nas za ušesa vlekli v službe. Ja, ampak ne vseh. Mirko je namreč nosil oznako težje zaposljivega občana. Za razsvetlitev te ozanke moramo poseči še nekoliko bolj nazaj, pravzaprav v leto 1954, ko se je Mirko rodil V sedmem mesecu ga je mati spravila na svet. To pa je že okoliščina, v kateri je pravzaprav strnjena celotna usoda tega človeka. Kot nedonošenček se je že od prvega trenutka na drugačen način »vživljal« v svet. Nedonošenček je, pa naj se sliši še tako kruto, kot deveto prase. Če preživi, preživi, a največkrat bi bilo bolje, da ne. Okolica, ki je zazibana v bolj ali manj sterotipno ponavljanje gibov, besed, dejanj itd. za predhodniki, se na nedonošenčka nagonsko odzove odklonilno. Vsaj v Mirkovem primeru je bilo tako, kolikor sem uspel razbrati iz njegove pripovedi. Okoliščine ob njegovem rojstvu so bile zanj katastrofalne. V najbolj žlahtnem pomenu te besede. Njegova mati je bila tedaj stara vsega sedemnajst let. Oče pet več. Obadva že obremenjena vsak s svojo vrečo travmatičnih izkušenj, mati odločena, da se iz kmetice preobrazi v damo in to res za vsako ceno, oče pa veternjak in že tedaj pijanček. No in zdaj si predstavljajte tale dialog, ki na žalost ni niti izmišljen in še zdaleč ne edinstven. Malo povprašajte pri otrocih, veliko tega bi vam lahko povedali, če bi jih seveda bili pripravljeni in če bi jih znali poslušati.

Oče pride iz službe. Vidi se, da je natreskan kot mina. Mati sedi na zofi in ihti. Ko oče stopi skozi vrata, mati nekoliko dvigne glavo in sikne: niti ko imaš otroka v bolnici, ne moreš biti trezen. Možaku sprva ni kaj prida do prepira, zato le odmahne z roko. To žensko podžge. Saj, vseeno ti je. Kaj pa če bo umrl? Pa zato sewm prezgodaj rodila, ker si nenehno pijan. Oče si prižge cigareto in sede k mizi ter stvarno vpraša: kje je kosilo? Ženska eksplodira: svinja pijana, vse dneva samo popivaš, se vlačiš s tistimi kurbami, a misliš, da ne vem, vem za Ido, Sonjo, Branko, Katro, Valerijo in vse druge iz vaše službe, s katerimi se vlačiš!!!????. Mož dvigne glas: kje je kosilo sem vprašal. Žena, mlada mamica, se že histerično trese in vpije, da jo je slišati po vsej soseski: kar tvoje kurbe naj ti ga skuhajo. Mož zdaj že vidno nejevoljen vstane, stopi k vreščeči soprogi ter ji primaže krepko zaušnico. Pljus. Obrne se in hoče oditi. Ven, med prijatelje in zance, kjer mu nihče ne vzbuja slabe vesti in ga preganja z očitki, v gostilno, v park, na štrik, kamorkoli, samo ven iz te more. Ko že skoraj zapre vrata, se ženska iz »sve snage« zadere za njim: ti si kriv, da je tak, rodila sem kriplja, uničil si mi življenje. Ob Mirkovem rojstvu so zdravniki namreč postavili diagnozo možganske krvavitve, kar se je pozneje izkazalo za zmoto, a to je že druga zgodba. Kakor koli že, alkohol in jeza ter želja po svobodi so se strnili v izbruh. Mož se je vrnil v stanovanje ter soprogo dodobra pretepel in obrcal, potem pa jo, hlipajočo in grozečo z peklenskimi maščevanji pustil na tleh. Njun otrok pa se je medtem v inkubatorju boril za življenje. Pravili so mu sicer, da so se zanj borili zdravniki, a to so bajke in pripovedke o dobrih stricih v belih haljah. Boril se je sam. Kot žival. Boril se je za – nevredno življenje. Pa vendar. Ko so ga končno prinesli iz porodnišnice, so si ga sosedje, sorodniki in druga drhal hodili previdno ogledovat, saj se ne zgodi vsak dan, da se rodi nekdo z možgansko krvavitvijo. Prognoze so kar deževale okrog tiste uboge zibke, v kateri je skoraj negibno ležalo še bolj ubogo človeško bitjece. No in potem je to bitjece zraslo in se razvilo do stopnje, ko bi se moralo postaviti na zadnje noge. Kar mu je sicer uspelo, a so bila njegova stopala namesto navzven, ali vsaj naravnost, obrnjena rahlo navznoter. Komaj opazno, a vendar dovolj, da so ga že kmalu vsi okoliški otročaji zmerjali s »švedro«. Toda nobena bolečina ni tako močna, da je ne bi bilo možno narediti še bolj boleče, zato pa so tukaj ljubeči starši in dobri strički v belem. Ja ko odrasteš, se bela spremeni v modro, zdarvniki v policaje, tretman je pa približno enak. No ja. Marsikateri detajl bomo v tem pisanju preskočili, pa vseeno je bilo krutosti v Mirkovem ranem otroštvu toliko, da bi jih niti Anton Ingolič, ki je po moje rekorder po številu v slovenskem jeztiku napisanih leposlovnih knjig, ne bi spravil v svoj celoten opus. Mirko je bil poskusni zajček. Tako in drugače. Logična posledica je bila, da je postajal njegov značaj iz dneva v dan bolj uporniški. Dobesedno. Zelo hitro je dojel, da lahko pritisk, ki so mu ga povzročale nenehno dogajajoče se mu krivice in ponižanja, sprošča zgolj tako, da si sproti ustvarja svet po lastni podobi. In, ker je bil drugačen on, kakšen bi lahko bil njegov svet, če ne drugačen? V njegovem svetu se je žlico držalo v levi roki. In se je naokrog hodilo v odvezanih čevljih. Pa ne le to, pogosto se je v negovem svetu dogajalo, da se je njegov edini prebivalec sredi poletja znašel na cesti v kratkih hlačah, obut pa v -. Gojzarje. Ta in takšen svet pa je bil milijarde svetlobnih let oddaljen od sveta njegove matere, ki si je, če spomnimo, za svoj modus vivendi izbrala totalno preobrazbo iz kmetice v damo. Žalostno in kruto resnično. Si predstavljate neznosno trpljenje polpismenga bitja z norimi ambicijami, ki pri sedemnajstih letih rodi totalno nenavadnega otroka, naravnanega tako, da ves čas ne počne drugega, kot da vsemu svetu na ves glas razglaša njen blef? Sicer za ceno lastnega otroštva in dobršnega dela mladosti, a še vedno bolje, kot pa odraščati v nekem holivudu iz toaletnega papirja. Ženski se je trgalo. Po šestih letih ji je uspelo, da jo je po dogodivščinah, ki jih je gotovo še za en opus že omenjenega Antona Ingoliča, zapustil mož. Mirko pa je začel obiskovati osnovno šolo. Prvi razred – odlično. Drugi razred – odlično. Tretji razred – pravdobro. Četrti razred: zamenja se učiteljica. Prejšnja je bila dobrodušna ženska, ki je poznala otroke, jih imela rada in med njimi ni delala razlik. Tisto, kar je sledilo, je še najbolj podobno onemu črnemu vragu iz dokumentarca »Otroci s Petrička«. V prvem tednu je dala nova učiteljica vsakemu posebej vedeti, kako je pri njej zapisan. Razlike so bile tako drastične, da se je zgodilo, kar se je pač moralo zgoditi.V razredu so imeli Cigančka. Enver, ali kako mu je bilo ime. No in tega je učiteljica prvo sekundo tako iskreno zasovražila, da ga je ves čas prav po žensko nesramno izzivala, poniževala, lasala in mu podtikala krivdo za vse, tudi za slabo vreme. Seveda ciganski otrok pri devetih letih niti pod razno ni na tako nizki razvojni stopnji, da bi vse to stoično, ali celo prestrašeno in ponižno prenašal, zato ji je vsak dan ušpičil kaj, zaradi česar je besnela, da so ji izstopale žile na vratu in je tako dobila ime Žila. V nekem odmoru se je otročad podila po hodniku in po razredih ter mimogrede malicala. Mirko je stal pri oknu nasproti vrat v razred, zvonca, ki je oznanjal začetek šolske ure, zaradi vsesplošnega hrupa ni nihče slišal. Podili so se po razredu, nedko, ki je stal pri vratih je Mirku pokazal osle in mu siknil »Švedra«. Mirko je ravno odvil staniol s sira, nagonsko je z vso močjo vrgel sir proti izzivaču. Oni se je zmaknil, ravno tedaj pa so se odprla vrata. In ker je Mirko sir zagnal s takšno ihto, je ta letel ravno dovolj visoko, da se je zalepil Žili na nos. Razred je naprej onemel, potem pa bruhnil v spontan krohot. Ki je trajal le nekaj trenutkov. Žilin pogled je ubijal. Mirko je okamenel stal na svojem mestu, nekaj se jih je skušalo skrivaj stihotapiti v klopi. Žila si je otrla sir z nosu, stopila do umivalnika, zmočila robček ter si obrisala nos. Potem pa je s trdim, vojaškim korakom stopila naravnost do klopi, kjer je sedel Enver, in le-tega z vso močjo klofnila po licu. Mirko ni vedel, kdaj se je znašel na klopi in učiteljico brcnil v glavo, zgodilo se je, kot se zgodi strela, zaveš se, če se, ko je že vse mimo. Mirko je prišel k sebi šele v ravnateljičini pisarni. Okrog njega je bilo polno ljudi in vsi so nekaj sikali vanj, ga spraševali, tepli, celo brcali, pošiljali ven, pa ga spet klicali noter, pa ven in spet nazaj. Slednjič je obuta v damske čevlje z visoko peto, s trdim, kmečkim korakom, duhteča kot angleška kraljica, odeta pa v najbolj cenen ponaredek kajtijazvem katere blagovne znamke, besna pa kot najbolj razjarjen in razmesarjen bik sredi arene pridivjala mati. Za nekaj minut se je skupaj s kriznim štabom zaprla v zbornico, nakar je pritopotala skozi vrata, zgrabila ubogega otroka in ga dobesedno odvlekla iz šole. Vso pot do doma, kakšna dva kilometra, ga je mlatila, brcala, zmerjala in vseskozi grozila, da doma že videl svojega boga. In ga tudi je. Saj mati je neke vrste bog, temu pa se ne gre upirati, si je takrat mislil Mirko, ki je bil tisti trenutek že prešolan, le da on tega še ni vedel. Doma ga je mati z nekim lesenim predmetom, obešalnikom nemara, tako pretepla, da je še v naslednje dopoldne hlipal in se zvijal od bolečin. V šolo mu ni bilo treba, mu je pa mati zagrozila, da ga bo, ko pride iz službe, odvedla na policijo, ker da je kriminalec, prav tak kot njegov oče. Seveda bi bilo čudno, če ga ne bi zaklenila v stanovanje. Dama pa taka. Prišedši iz službe, je komaj našla toliko časa, da je odložila torbico ter slekla plašč. Takoj je zgrabila krepelo in udri po prekletem pankrtu, ki ji je uničil življenje, tako kot bojda le slovenski mediji lahko nekomu uničijo življenje. In nato ga je res ročno odvlekla na lokalno policijsko postajo, češ tukaj ga imate, kriminalca, brcnil je učiteljico. Policaji, tedaj so se imenovali ljudski miličniki, so jo komaj pomirili. Ven in ven je vztrajala, naj njenega otroka vtaknejo v arest. Ko so modri možje sprevideli, da ne bo šlo drugače, so sprejeli njeno igro in uprizorili čisto pravo zaslišanje. Na srečo brez batin, ki pa so bile itak zgolj dobro shranjene za pozneje. Strogi ljudski miličnik se je postavil pred na stolu sedečega Mirka, ta pa mu je moral nekam v jajca pripovedovati vse, kaj in zakaj in kako se je zgodilo. ...in brcnil sem jo v glavo, je končal Mirko. Ampak ZAKAJ, se je v uradni postopek vmešala mati? Zakaj, ja, je ponovil ljudski miličnik. Zaradi krivice, je skrušeno priznal ubogi, trpinčeni otrok. Kakšne krivice? Jaz sem ji vrgel sir v glavo, ona je pa udarila Enverja, samo zato, ker je Cigan.

No, kot rečeno, detajlov je v tej zgodbi absolutno preveč, če jo hočemo pripeljati do konca v kontekstu in obsegu, kakor je bilo zamišljeno. Povejmo, da je Mirko po tej peripetiji pristal pri materinih starših nekje v okolici glavnega mesta. Ups. (Začasno) rešen okov tiranske matere je tukaj nenadoma zaduhal zrak, začutil zemljo, ugledal nebo, občutil vodo. Bil je skratka – svoboden. Žal je bil to relativno kratek postanek pred oddajo v vzgojni zavod, kar je bila materina dolgoletna obligacija. Kajti izkazalo se je, da je ona vendarle dama, ki so ji pač okoliščine naprtile čudaškega otroka, in da ona je storila vse, kar je (bilo) v njeni moči, hodila je od Poncija do Pilata, od sekretariata do maršalata, od zdravnika do duhovnika, od vedeževalk do faliranih pravnikov v Murglah.

Fant je že zelo zgodaj spoznal, da svet funkcionira tako kot njegova mati, in ne tako kot si on predstavlja, da bi moral. A ga je to vedno manj motilo. Navidez se je vdal v usodo, v vzgojnem zavodu je pri šestnajstih končal osnovno šolo. V njem se je že zdavnaj izoblikovalo spoznanje, da je edina formula za preživetje, takoj, ko bo to zakonsko mogoče, otresti se vsakršnega vpliva čisto nore matere. Se pravi po prihodu iz vzgojnega zavoda še največ dve leti. Seveda v tej vojni ni bilo pogojev, da bi človek dokončal srednjo šolo, kaj šele študiral. Kaj pa še.

Mirko je bil od malih nog mahnjen na elektriko. Lahko bi rekli, da je to podedoval po očetu, kajti tudi on je ves čas, kadar je seveda vzdržal vse kačje pike in druge blagodati zakonskega življenja, kaj brkljal okrog elektrike. No in fant, za tiste čase nenavadno samoiniciativen, si je proti koncu osmega razreda zamislil genialen načrt. Skrivaj je začel kupovati časopis in prebirati oglase za vajence v elektro stroki. Ko je menil, da je naletel na pravega, je (spet skrivaj) napisal prošnjo, v kateri je bodočemu? Mojstru iskreno razložil, kdo je, od kod piše, zakaj je tam in še posebej, zakaj bi šel rad k njemu v uk. Seveda mu je tudi pojasnil, zakaj naj svoj morebitni odgovor pošlje na »poštno ležeče« v Kranj. Lepa beseda lepo mesto najde in odgovor je bil pozitiven. Mirko je komaj zadrževal veselje. V glavi si je že slikal film, kako bo, ko bo čez tri leta, izučen, počasi začel napredovati, slednjič pa, takole, čez pet, šest let, v lastni delavnici oživljal stare elekrtične aparate.

Ampak usoda ima hudičevo dolge in ostre kremplje. Ni ji mar, koliko časa se celijo raztrganine, rane, buške, ki jih povzroči z enim samim napačnim gibom. Je premišljen? Je nepremišljen? Smo realnost ali fikcija? Kdo je ubil Lauro Palmer? Če je usoda lastna mati, tedaj tega prav gotovo ne vemo. Posegla je vmes s svojo neizživeto ambicijo, češ da če ona ni mogla postati poslovodkinja, ker se je pač zagozdila z debelo kmečko ritjo in prav takšno pametjo v neki pisarni, bo pa poslovodja postal njen sin. Kriminalec, pa poslovodja? Spoštovana gospa mati, v tem jaz vidim nekaj cinizma. A pustimo to. In je gospa, tedaj še tovarišica, našla nekega podkupljivega zdravnika, (to najbrž v tistih časih ni bilo težko, kakor ni niti dandanašnji), ki je spesnil nekakšno zdravniško potrdilo, ki zagotavlja, da je dotični otrok Mirko Tainta, zdravstveno absolutno in brezpogojno nesposoben za uk v električarski stroki. Obenem pa je sploh edina šola, na katero se sme, vsled svojega specifičnega(?) zdravstvenega stanja dotični otrok Mirko Tainta vpisati. Malo morgen. Vpisali so sicer ga, celo nekaj mesecev prakse je opravil v neki mestni prodajalni barv in lakov, ampak s tem si je samo kupoval čas, da bo dosegel tisto je..no zakonsko starost, ko se bo lahko potegnil iz teh krempljev. Ampak, tudi tole – malo morgen. Ko te hudič stisne v svoje klešče se moraš po kosih (iz)trgati iz njih. Ne gre drugače. O tem celo podpisani nekaj malega vem, a pustimo za kdaj drugič. Mirko je bil ob koncu prvega letnika izključen iz šole, s pravico do ponovnega vpisa. Še eno leto. Pravzaprav je bil modro izračunal, da bo tvegal in bo izpod nežne peruti ljubeče matere vzletel že pol leta pred formalno polnoletnostjo. Pol leta skrivanja pred roko pravice je za nekoga, ki je pet let preživel v vzgojnem zavodu nekaj takega kot sprehod skozi nekoliko bolj razborito naselje. A se je vmes vendarle zgodil še en preblisk zdaj sicer že nekolikanj upehane, a še zdaleč ne resignirane roditeljice. Še enkrat se je podala od Poncija do Pilata, od sekretariata do maršalata,... in glej ga zlomka, nekje bogu za hrbtom je ob izdatni pomoči strokovnjakov, ki se jim vsem skupaj na tem mestu v Mirkovem imenu zahvaljujem in jih lepo pozdravljam, našla nekakšen zavod, kjer so skrivali trideset, morda štirideset spak najrazličnejših oblik, oblin in vrlin. Res, tam si lahko srečal pijanca, ki so mu na eni nogi že, na drugi mu bodo pa zdaj zdaj, zaradi gangrene odrezali prste, tukaj je grbavec, žleht kot sam hudič, nenehno bi se samo pretepal. Tukaj najdemo ponesrečen poskus samomora, tip je skočil pod vlak, a tako neumno, da mu je odrezalo eno nogo. Pa še bi lahko našteval. Tudi ženske so bile, kajpada, a o tem raje ne bi. V bližini pa je bil – ciganski tabor. No vidite, Mirko je po dveh tednih pobegnil iz tistega srednjeveškega geta in se skril k Ciganom. Dva meseca je preživel med njimi. Prosil me je, če lahko v zgodbi posebej poudarim, da se je v teh dveh mesecih več naučil o poštenju, kot prej med »civili« v sedemnajstih letih. Detajli bi tudi tokrat zavzeli preveč prostora. Lahko pa vam zagotovim, da gre za zanimivo izkušnjo, ki bi zagotovo lahko nadomestila takrat obvezno služenje vojaškega roka.

Ko se je poslovil od Ciganov, se je Mirko odpravil iskat smisel svojega življenja nazaj v rodno mesto. To pa je bilo sprva videti nekako takole: Mirko pride domov in mirno pove materi v obraz, da pač ne gre nikamor več. Mati nekaj rogovili, a si vsled dejstva, da ji je že kakšno leto nazaj končno iz rok izpulil tisto leseno one, s katerim ga je tolkla, ter ga enkrat za zmeraj spremenil v trske, ne upa v frontalni napad. V svoji glavi pa že kuha novo zaroto. A tokrat se ji ne izide. Račune ji prekriža naključje. Pravzaprav lahko rečemo, da so tokrat Mirka vendarle rešili dobri strički v belih haljah.

Posedal je doma in bral časopise. Televizije nista imela. Hvala bogu. Čudno se mu je zdelo, kako se materi v naglici spreminja razpoloženje. Iz službe je vselej prihajala točno kot ura in nekako ožarjena, a vendarle nekoliko trepetava. Niti pol ure ni minilo, pa se je zečelo. Sedela je za mizo, glavo je imela v rokah in ihtela. Vedno glasnje, kot bi želela vzbuditi sinovo pozornost. Ko se ta, iz njemu dobro znanih in povsem opravičljivih razlogov ni odzval, je njeno ihtenje začelo prehajati v sprva sikajoče, potem pa vedno glasnejše in vreščeče vpitje o nekakšnih izrodkih, izmečkih, pijavkah, kriminalcih... In tako dan na dan, dokler ni Mirko v omarici za čevlje odkril skušnjavca. Na njempa nalepko: GRAJSKO ČRNO 1L. Zraven pa tablica tablet APAURIN 0,5 mg. Oboje je skril. Končalo se je tako, da je mati že kmalu po prihodu iz službe dobila histeričen napad ter mu zmetala tisti nekaj cunj skozi okno in ga nagnala od doma s prepovedjo približevanja na petsto metrov. Končno.

Nadaljevanje v naslednjih dneh

Dobro jutro bečki konjušari

2007-12-19T15:55:00.000+01:00

Dobro jutro bečki konjušari,

Hahahaha, Hajder je enakovreden premieru in zunanjemu ministru deželice na sončni strani Alp, pardon, svetilnika na vrhu sveta. JJ se ne bo okronal s knežjim kamnom oziroma le-ta ne bo postal simbol predsednika vlade. Posnemanja vredna skromnost, tako premiera kot zunanjega ministra. Bi pa vendarle eminentna predstavnika Vukojebine lahko iz te ponižnosti iztržila vsaj to, da bi nam Avstrijci plačlali pošteno odškodnino za infrastrukturo, predvsem za ceste, ki jo je povečini dala zgraditi njihova in tedaj tudi še naša cesarica Marija Terezija. Ker na teh njenih cestah se dogaja vojna. V treh dneh sedem mrtvih, v desetih dneh, kolikor je trajala zadnja kao osvobodilna vojna, enaindvajset. In če zadevo še majčkeno poudarimo ter to klanje primerjamo z irakom, torej jo raztegnili na pet let, pa dobimo približno 41.975 trupel. Juhu. Trgovci z avtomobili so neke vrste vojni zločinci, ampak to so po malem itak vsi trgovci, še najbolj tisti z zdravili. Evo vam tema za raziskovalno novinarsko nalogo, ki vam bo prinesla Pulittzerjevo nagrado, če boste seveda preživeli. Lotite se resne in poštene raziskave o tem, iz česa je sestavljena verižica, ki ločuje farmacevtsko branžo od narkomanske. Samo pozor, v letu 2007 je šlo nasilno na oni svet ---- novinarjev. Tako da brskati po teh kontaminiranih zadevah najbrže res ni najbolj varno, pa Pulittzerjeva gor ali dol.

Kakor koli že, Marija Terezija je kriva za morijo na slovenskih cestah in Avstrijci bi nam morali za to plač(ev)ati visoko odškodnino. Če ne dajo denarja, naj pa porivajo naše babe. Zdaj smo itak vsi v Schengennu. Saj tako nekako je njega dni že bilo, pa je, kolikor mi je poznano, vse klapalo in ne vidim razloga, zakaj dandanašnji ne bi bilo tako. Še posebej ob dejstvu, da je danes na razpolago še cel kup istospolno usmerjenih, ki se takisto zdaj že lahko parijo in preživljajo kot nekakšne (z)mešane nacionalne skupnosti znotraj schenngenskih meja. Juhu še enkrat.

Rekli boste, ljudje umirajo, ta se pa norčuje. Ups. Gospda, najprej preštejte do deset in če boste še prepričani, da imate pravico do kamenjanja, tedaj izvolite. Sicer pa, kdo se dela norca????? Mar JAZ, svobodni slovenski novinar Franci Medbusanci, Žešči čefur, delam pregrešno drage projekte na temo, kako izboljšati varnost v cestnem prometu? Ko voli, nek izvoli, odplahutajte na tale naslov, pa se soočite s številkami? Edino dejstvo, ki ga v tem kontekstu priznavam za relevantno, legalno in legitimno, je dejstvo, da gre za v tej Vukojebini za mlatenje prazne slame vedno več davkoplačevalskega denarja, posledice so pa iz dneva v dan bolj katastrofalne. Amen.

Seveda se bo tudi tokrat našel kakšen šolan debil, ki mi bo cinično navrgel, češ kaj razgrajaš in tečnariš, pa ti naredi svet boljši! A takšnih sem vajen kot potepuški pes bolh. Pred davnimi leti sem nekoč telefoniral na Radio Študent, ker so izzivali, naj poslušalci povemo, kaj si mislimo o programu. No, ko sem jim povedal, da se mi njihov program zdi zanič, so mi odbrusili: »pa ti naredi boljšega s tem denarjem«. Ko sem to potem skušal tudi res storiti, so me že pri prvem uredniku odjebali. Še enkrat amen.

Priznanje

2007-12-18T19:41:00.000+01:00

Tole je, verjeli ali ne, moj prvi "direktni" post. Ha. Po skoraj treh letih bolj ali manj rednega pojavljanja na slovenskem blogerskem nebu. Ja, vse dosedanje sem najprej napisal, potem šes(sto)krat? premislil, kolikor tolikoc dosledno "spedenal" ter šele nato objavil. Tale gre pa takorekoč direktno v "eter". Seveda, saj ima razlog. Konec koncev, če resno mislim 1.1.2008. navezgodaj, pravzaprav takoj po prekritju kazalcev, v slovenski medijski prostor lansirati tujek, kakršen bo brez dvoma "Radio Vukojebina", se moram izpostaviti do zadnje dlake. Pa ne zadelj tega, ker bi bil tako zelo pameten, da bi vam vehementno oznanjal svoje resnice, ampak zato, ker sem prav toliko pohlepen po vašem denarju, kakor ste vi, ker pač nimate časa za racionalno razmišljanje, pohlepni po pametni besedi, ki seveda izvira iz moje modre glave. Težko tipkam, a ker pri tem uživam, so temu primerno tudi moje misli hedonistične, kar sicer ni deklariran greh, a se vseeno ne spodobi, Jebiga! Takle mamo.

Jajca

2007-12-16T21:38:00.000+01:00

Če pustimo ob strani Crnkovičev snobizem, ki v tem prostoru itak deluje kot farsa, me je meni najljubši kolumnist tokrat prijetno presenetil. Ja, strinjam se z njim! Anarhist, ki soglaša s snobom? No ja, Marko je snob, kolikor ga je kot takšnega sposobno dojeti okolje, takisto pa sem podpisani anarhist prav toliko, kot me je v tem kontekstu sposobno dojeti in sprejeti okolje. Torej isti lulek, drug paketek. Vsak na svojem bregu, oba v boju vsak za svoje ideale. Tako da, če odmislim žlehtnobo, zavist in še kakšno tovrstno začimbo, mi je Crnkovič pravzaprav že četrt stoletja zoprn zgolj zato, ker je njemu uspelo, meni pa ni. Pa imam ravno v tolikšni meri prav kot on. Po njegovem bi, popreproščeno povedano, nekaj več pameti svet obrnilo popolnoma drugače, po moje bi se to isto zgodilo s kančkom več svobode. Seveda se tako v enem kot v drugem navidez suhem pojmu skriva marsikaj. Ker: pamet ni za bedake, svodoba pa še toliko manj. Zato pa ju tudi nimajo. Nimamo? Saj; dokler se nisem sposoben v celoti realizirati – sem bedak!!! Vem, da je tole sol na rano prenekateremu slovenskemu intelektualcu, a tako pač je, vse drugo so zgolj fraze in besedne zveze, ki so izključno same sebi namen. Poznam besedo, dobro jo poznam in prav dobro tudi vem, kako malo je vredna. Besedi (skoraj) nihče več ne verjame. Tudi Crnkovičevi ne, čer se povrnem na izhodišče tegale nakladanja. Torej nazaj k panku.

Dandanes je v deželici sila moderno, da si vsak, ki ima možnost eksponirati se preko katerega koli medija, lasti vsaj košček pogače, ki jo imenujejo »vloga pri osamosvajanju Slovenije«. Pank pri tem ni nobena izjema. Pa je vsa njegova silna vloga, če odmislimo družabni aspekt početja teh fantov in deklet, da so se revčki z obilnim revoltom otresli tiranije svojih staršev. Da so smeli prihajati domov ob enih, dveh ponoči in včasih celo nekoliko okajeni, ter da so tupatam spesnili kak grafit in so zaradi tega preždeli uro ali dve na policijski postaji. Igor Vidmar je prišel navzkriž z oblastjo vsled totalne bebavosti slednje, nikakor pa ne zaradi kakšnih »anarhističnih« izpadov. To pa je bilo tudi vse, za kar so se borili in kar so si izborili, vse drugo, zlasti pa tisto, kar bi slopunkerji radi dandanašnji prodajali kot svojo zgodovinsko vlogo, so jim v naročje položile okoliščine. Kolikor se spomnim Vlado Miheljak ni bil nikoli deklariran panker, pa je v vsaki njegovi kolumni več tendence po svodbodi kot v vseh Tomčevih in Lovšinovih tekstih skupaj. Naj mi ne zamerijo, a tako pač jaz gledam na to njihovo resnico.

No, da pa za konec vendarle nekoliko ponergam tudi čez meni najljubšega kolumnista, naj povem, da se v delu, kjer Marko Crnkovič vehementno daje v nič pank kot glasbeni žanr, češ da gre za nekakšno brezvezno žaganje in dretje, ne morem strinjati z njim oziroma, da se meni prenekateri jazz komad zdi prav takšen. Je mogoče, da ne razumem jazza? Je! Je mogoče, da M.C. ne razume panka???

Se sveti svet

2007-12-16T18:30:00.000+01:00

No, dragi moji in seveda še dražje moje, temu se pa res lahko reče »veseli december«. Pijanke in požrtije si sledijo kot popotresni sunki, komaj se nekoliko streznim od večernega popivanja, že je tukaj jutranja degustacija, ki se zavleče tja v popoldne, ko pa se že spodobi kakšno konkretno pitje. In tako iz dneva v dan, od jutra do pozne noči. Uboge moje ledvice, želodec in jetra pa itak. A bomo tudi to »tarapano« nekako preživeli. Po novem letu pa.... bomo seveda bolj pridni, manj bomo popivali in se zakajali, (kot da bi se lahko več), predvsedm pa bomo bolj skrbeli za kontinuirano prisotnost na mojih dveh blogih, ki te dni samevata. Konec koncev, če bi hotel pisati, bi lahko pisal zgolj o velikih črnih luknjah, v katere padam, to pa ne bi nikogar zanimalo, še manj pa zabavalo. No, da pa ne bi kdo pomislil, kako so se mi možgani vendarle popolnoma ustavili, je tukaj pesmica, primerna mojemu trenutnemu razpoloženju.

Se sveti svet svetal

In uhlje boža mu piščal.

Je pravkar padel in

je vstal,

sestavil se je in

se spet takoj razklal,

Pa bodi pameten v tej takšni tarapani,

ko so znanci tujci in

tujci so mu znani.

Preveč vrti se in

Se rola poljana

Blaženega alkohola.

Zavedajoč se, da tole zgoraj ni nikakršen pesniški presežek, se s težkim srcem in s še težjo glavo za danes poslavljam. Aja, nekaj presenetljivega se mi je zgodilo, Marko C., čigar pisanje sem v svojih razmišljanjih tako pogosto kritiziral, je spravil skupaj za moje pojme zelo dobro kolumno o pomenu panka na današnji dan. Marko sicer izhaja iz svoje dokaj snobovske pozicije, ki pa v danem primeru začuda celo meni ne deluje zoprno. Zakaj? Zato, ker vem, da je (bila) velika večina slopanka takisto zblefiranih kot je Crnkovičev snobizem. Saj biti v Sloveniji snob, pomeni kvečjemu biti oprana in zlikana etiketa na kupu dreka. Na, vidite, bolje da neham, saj sem že tako iz nedelje napravil skoraj ponedeljek, ko... ups.

Ps. Neikka, z največjim veseljem sem se sprehodil do tvojega oz. Vajinega bloga. Vtisi so, in to zelooo lepi. Vse drugo pa bi bilo nepotrebno leporečje. Naj pa vendarle namignem, da sta zame na svetu zgolj dve vvrsti pesmi, takšne, ki imajo vsebino in tiste, ki je nimajo. Drugih ne maram. Torej? Lp.

Kako se je plišasta raca znašla v hot-dogu?

2007-12-10T15:15:00.000+01:00

No, gospoda moja, sobotni in nedeljski post sta bila uvertura v tisto, kar se ima na tem blogu zgoditi prav v kratkem – nastajanje čiste literature takorekoč pred vašimi očmi. V tem prekletem direndaju »filozofije vsakdanjega življenja« sem namreč skoraj povsem zanemaril svoje osnovno poslanstvo, ki je še vedno literarno ustvarjanje. Prav zanima me, če sem še sposoben spraviti skupaj »čisto zgodbo«. Res, nekaj let je že minilo, odkar sem se lotil zadnje. Hudič je v tem, da namesto knjig berem časopise, namesto filmov gledam kontaktne oddaje in namesto sebe poslušam – bedake, namesto literature pa pišem zajedljive članke. Tako gre to.

Za pokušino pa tole:

Kako se je plišasta raca znašla v hot-dogu?

Noč je bila ena tistih, ki se ji nikamor ne mudi. Kar vlekla se je in vlekla in videti je bilo, da bo v nedogled zadrževala prihajajoči dan. Ko ji je že začela pojenjati sapa, je kot zadnjo možnost, kot rešilno bilko odnekod privlekla zoprno jesensko meglo, tako da se je jutro rojevalo le stežka in je bilo krmežljavo in mokro in polno turobnega razpoloženja. A slednjič se je zdramilo tudi sonce ter z nekaj žarki razmetalo oblake, prepodilo meglo, popravilo razpoloženje. Šele takrat, bilo je že proti enajsti uri, se je Ron Helterwood skobacal iz tople postelje. Saj resnici na ljubo se prej niti ne bi mogel, ko pa je domov prikolovratil šele proti jutru in to na precej majavih nogah in prepevajoč partizanske pesmi. Imel je to grdo navado, da je vselej, kadar se je napil, kar je bilo ralativno pogosto, vsej soseski kratil spanec s svojim kruljenjem, ki ga je sam imenoval petje. V prejšnjem režimu, ko so bile partizanske skoraj zapovedane, je krulil prepovedano Lili Marlen, zdaj, ko so bile partizanske malone prepovedane, pa je izzival s temi. Vstal je torej ter pristavil vodo za kavo. Ko je na mizi zagledal steklenico, v kateri je bilo za prst viskija, se je veselo namuznil. Na hitro je prelistal časopis, ki ga je spotoma ukradel iz nekega nabiralnika. Potem se je začelo iskanje vsega mogočega: kavbojk, denarnice, jakne in slednjič mobilca. Ob srebanju kave je potem počasi začel iskati spomine na preteklo noč. To je bilo težavno opravilo. Kajti med slike resničnih dogodkov so se mu nenehno vrivale tiste iz kratkih pijanskih sanj. Spomnil se je naprimer, da je v nekem kafiču v bližini nekaj opletal okrog natakarice, hip zatem pa se mu je iz kdo ve katere skrivnostne votline, napolnjene s pajčevinastimi spomini prikotalil naslednji prizor: nekdo (on sam?) sedi v nekakšnem fotelju in bere debelo knjigo. Naslov: mokre sanje suhega bančnega računa in podnaslov: kako poleteti na mars brez enega samega centa v žepu. Zavzeto bere, ko prostor nenadoma preseka predirljivo zvonjenje. Zdrzne se, da mu knjiga skoraj pade iz rok. Pogleda na uro. Enajst zvečer. Le kdo bi lahko bil? Zvonjenje se ponovi. Še bolj rezgetajoče, daljše kot prej, neusmiljeno. Jebemti, tako zvonijo samo policaji, ga prešine. Stopi k vratom in jih odpre. In res, pod nos dobi policijsko izkaznico, tipa pred njim pa ga povprašata po imenu. Potem mu pod nos pomolita še nalog za privedbo. Razlog? Nočeta povedati, pravita, da bu bodo pojasnili na postaji. Odpeljeta ga na policijsko postajo, tam že sedi njegova mama, pa pokojni oče in nek daljnji bratranec, ki ga je dotlej videl enkrat samkrat, pa še to bolj površno. Ko vstopi, se mu vsi namehnejo. Starejši policaj, ki sedi za staro, socialistično pisalno mizo pa pravi, le še tega smo čakali. Zdaj lahko začnemo. Ste vi tainta, sin tega in tega in teinte, rojene tako in tako, rojen takrat in takrat, tamintam, nazadnje zaposlen pri tem in tem? Pritrdi. Aha, mrko reče stari policaj. Mi lahko poveste, kje ste bili pred tridesetimi leti, torej 11. decembra 1977 zvečer? Začudeno ga pogleda. Potem pogleda prisotne, ki se še vedno smehljajo. Njihovi obrazi so negibne maske. A lahko A, B, C, vpraša starega policaja? Ne! Samo dve možnosti imate, da poveste resnico, ali da se zlažete. Toda zagotavljam vam, da smo mi še vsakogar, ki je prišel sem lagat prepričali, da je edino resnica tista, ki kaj velja. To mi je jasno, odvrne. Za vas je tudi izsiljena laž resnica, da je le po vaše. Dajte mi pet minut, da se spomnim. Trideset let je dolga doba in takrat še ni bilo računalnika, ki bi evidentiral vsak moj korak. Spustili so ga na nekakšen ozek, temačen hodnik brez oken, edina vrata, ki jih je videl pa so vodila v sobo iz katere je prišel. Iz žepa je vzel cigareto, jo prižgal, tedaj še nio bilo tega proslulega diskriminatornega protikadilskega zakona, in začel premišljati. Plast za plastjo je odgrinjal prašne naslage lastne zgodovine in se čudil, koliko pozabljenih stvari se valja v tem prahu. V Naslednjem trenutku se je Ron Helterwood videl, kako se prereka z nabildanim redarjem pred enim od nočnih lokalov, ter mu dopoveduje, da je sicer res pijan, ker drugače sploh ne bi imel nikakršne želje vstopiti v tisto beznico, da pa vendarle potrebuje družbo, nekaj človeške bvližine, pa četudi bližine popolnih neznancev. Redar se ga je usmilil šele, ko mu je v žep stisnil bankovec za dvajset Evrov. In spet spomini odplešejo nekam daleč nazaj. Oni (on sam?) pokadi cigareto do konca in jo malomarne utrne na podboju edinih vrat. Potem stopi nazaj v sobo k maskam in neizprosnemu policaju. Preprosto blekne: ne spominjam se. Spregovori mati, njen glas je drugačen od tistega, ki ga je poznal, zamlklo kovinski je, tuj in neprivlačen. Sine, spomni se, povej jim, mi vsi smo ta trenutek prepuščeni na milost in nemilost tvojemu spominu. In kaj bo z vami, z nami, če se ne spomnim? Vprašujoče pogleda policaja, ki si z jezikom oblizuje brke, pri tem pa nehote pokaže vrsto porumenelih zob. Kaj bo z vami? In ponovi, kaj bo z vami? Pa še enkrat, hm, kaj bo z vami? To bomo še videli, to, kaj bo z vami. A najprej moramo priti do resnice. Oni (on sam?) posmehljivo odvrne policaju, češ, mar je pot do resnice res tako enostavna, da bi do nje lahko prišli kar sredi noči na majhni policijski postaji!? V nekaterih primerih že, lakonično odvrne policaj, potem pa spet: se torej spomnite, ali ne? Ne, saj sem že rekel. Hudiča, pa se vi spomnite za trideset let nazaj, skoraj do ure natanko, kje ste bili in kaj ste počeli. Meni se ni treba, moja in usoda mojih bližnjih ni odvisna od mojega spomina, odvisna je od vašega. Saj, ugotovi Oni (on sam?). In nato je Ron Helterwood še vedno srebajoč kavo v mislih zagledal svoje pijano telo sedeče ob šanku in sklanjajoče se k neki mladenki, ki se je prisiljeno smejala njegovim dovtipom 70+, kot denimo: a si ti rekla, da moja stara mama ne zna plavat? Ali: res je majhen, a daleč skoči. In: našel sem natakarja v juhi, jebemti, a me je potem postregla muha? Pa se misli spet zapredejo v pajčevino in spet se pojavi slika policijske postaje. Maske so skoraj nespremenjeno smehljajoče, le mrtvi nekdanji poglavar družine se nekoliko skremži. Kot bi hotel nekaj povedati, a ne zine ne bele ne črne. Policaj pa spet: od vas je odvisno. Da bi vsaj nekoliko razelektril situacijo Oni (on sam?) kar tjavdan sikne. Okej, ležal sem na neki cipi. Aha, povzame policaj, to je že bolje. Ime!? Kaj ime, se izmotava Oni (on sam?)? Ime te, kot pravite, cipe!? Je mar od njenega imena kaj odvisno? Tisto ne, je pa pomembno za sestavljanje zapisnika. Če je tako, pa zapišite, da ji je bilo ime Mafalda. Nak, odvrne stari policaj. Vemo kdo je bila Mafalda. Njo ste v tistem času objestni mladci pogosto zajebavali po telefonu, ker je imela poleg tega smešnega imena še bolj smešen priimek, Fikfak.

12 let za umor hčerke!?

2007-12-10T10:04:00.000+01:00

Ko sem prebral, da je Dragica Jalševac za umor hčerke obsojena na borih dvanajst let zaporne kazni, me je vrglo pod strop. Takšna obsodba je farsa. Še posebej, če upoštevamo, da naj bi bil motiv umora, da naj bi se 21 letna hči »radikalno« odmikala od »vrednot« versko blazne matere in bržčas tudi ostalih članov družine. Halo? Krut in nesmiseln je vsak umor, a primer o katerem teče beseda je res »sprevrženo dejanje«, kot ga je označila sodnica, ki pa je potem vendarle (vsaj mene) presenetila z nizko kaznijo. Ta bi morala biti vsaj še enkrat višja. Olajševalne okoliščine gor, ali dol, če smo realni, bi si upal pri kakšnem Casiraghiju prej najti kup res tehtnih olajševalnih okoliščin, kakor pa pri tej ženski. No, najbrž je najbližje resnici domneva, da sodišče vendarle ni čisto prepričano o krivdi obsojenke in se je zato odočilo za nekakšno kompromisno kazen. Za vsak slučaj? Kakor koli že, upam, da se bo tožilstvo pritožilo in s sojo pritožbo tudi uspelo, saj je sicer ta obsodba sramota za slovensko sodstvo. Osebno ženske sploh ne bi obsodil, razglasil bi jo za neprištevno, kar nedvoumno tudi je, in bi jo do konca življenja poslal na zaprti oddelek psihiatrije. Pa naj jo potem njen »ljubi bog« spravi od tam! Dvanajst let za umor hčere je nekaj takega, kot bi za oborožen rop banke dosodili pogojno.

Namesto goveje žup'ce

2007-12-09T11:40:00.000+01:00

Kot rečeno, angel varuh je bdel nad menoj in mi še pravočasno namignil, v kakšno okolje se podajam. Zgodilo pa se je nekako takole.

Ker res nisem imel pojma, kako tečejo stvari na »literarni sceni«, sem se spomnil, da je moja nekdanja profesorica slovenščine napisala že nekaj knjig in sem na podlagi tega predvideval, da je članica Društva Slovenskih Pisateljev (DSP). Napisal sem torej prijazno pisemce v katerem sem spoštovano profesorico pobaral o tem in onem ter ga poslal na DSP. Čakal sem na odgovor in čakal in čakal in čakal. In slednjič (po dveh letih) dočakal. Seveda medtem nisem sedel križem rok, ampak sem svoje pisarije pošiljal urednikom literarnih revij in na razne natečaje. A najprej o pismu. Gospa profesorica se mi je v njem opravičila in mi hkrati pojasnila, da je moje pismo do nje prišlo povsem po naključju, saj sem ga poslal na nnapačen naslov. Ni (bila) članica DSP. Ups. Zapisala je dobesedno: »tam (v DSP) so zbrani drugačne vrste tiči, golobčkov pa tam ne boš našel. Gospa se namreč piše Golob. Ja, pisateljica dr. Berta Golob! To pojasnilo je bilo dovolj, da sem vedel v kakšno votlino se podajam. In res je, precej drugačne vrste tiči se zbirajo okrog tistega korita. A sem kljub temu predrzno odpahnil težke dveri ter se z gotovim, samozavestnim korakom podal proti razgledni točki na slovenskem Parnasu. Naj kar naravnost povem, pogled s te točke je bil beden. In je takšen še tudi dandanašnji. Velika množica popoldanskih obrtnikov, še večja množica bleferjev in niti enega samega umetnika. Danes vem, da je to logično, saj umetnik v tistem okolju res nima kaj početi. Vem, da bo zaradi te trditve kar nekaj užaljenosti, a tako pač je. Tam pač nimajo razčiščenih pojmov o tem, kaj je umetno, kaj umetelno in kaj umetniško. DSP s svojim vplivom je pač zgolj eno od kolesc v sistemu za zatiranje vsakršne svobodomiselnosti. Je pa zadeva identična vsem drugim klescem v sistemu zatiranja kreativnosti, ženske lezejo moškim v postelje, moški pa drug drugemu v rit. V podrobnosti se na tem mestu ne bom spuščal, iz spoštovanja do tistih redkih piscev in pisk, ki si moje graje ne zaslužijo. Kdo je kdo v tistem kurniku, ali pač svinjaku, pa najbolje ve vsak sam.

Še ena več kot zgovorna anekdota je vezana na dogodke iz tistih časov. Rečeno je že bilo, da sem svoje pisarije pošiljal na uredništva in na natečaje. In zgodilo se je, kar se dobremu avtorju mora zgoditi – zmagal sem na enem najmočnejših natečajevv takratni državi in postal ponosni lavreat. To je izkušnja, ki si zasluži, da ji posvetim enega prihodnjih postov, morda že jutrišnjega. Ampak obvestilo o mojem uspehu je priromalo v moj poštni nabiralnik istega dne, kot odgovor enega od urednikov, ki sem ga že nekaj mesecev davil s tem, naj mi vsaj pojasni, zakaj mojega pisanja ne objavi v reviji. Urednik, sicer priznan slovenski pisatelj in dramatik, mi je v svojem pismu vljudno, a neizprosno svetoval, naj pero raje zamenjam za kakšno konkretnejše orodje, saj da o pisa(teljeva)nju nimam pojma. Nekaj tednov zatem je taisti urednik (po službeni dolžnosti) z mano opravil intervju. S stisnjenimi zobmi in v mojo napopisno zabavo. Bodi za danes dovolj, da vam ne pokvarim nedeljskega razpoloženja. Zunaj je (vsaj tukaj v glavnem mestu) tako krasno vreme, da kar kliče po prijetnem sprehodu in res ne gre, da bi ven in ven prebirali moje marnje.

Evo ga mene

2007-12-08T17:58:00.000+01:00

Vem, da bo tole zvenelo napihnjeno, ampak po štirih desetletjih pisateljskega staža, ki sicer nikdar ni bil uradno verificiran, pa že lahko zapišem, da ko podpisani nekoga začutim kot pismenega, tedaj je ta zagotovo tudi res pismen. In to v tistem najbolj žlahtnem smnislu, o katerem bo na tem blogu verjetno pogostoma tekla beseda. Seveda se to zgodi sila poredko, ker sem popolnoma diametralno drugačen od večine pišočih in zadelj tega tudi berem popolnoma drugače kot oni in redkeje naletim na talent, ki me navduši. In za katerega vem, da ga je vredno vsake toliko majčkeno podpreti. Naj lepa beseda tudi z mojega naslova lepo mesto najde, zakaj pa ne, redke rožice je treba skrbneje gojiti, ker niso zrasle kot dišeč plevel, ki ga ljudje iz navade imenujejo cvetje. Bodisi pisateljsko ali pa katero drugo akademsko smetje. No ja, taka je vezana beseda. Ker se pač smetje lepo rima na cvetje, pridevniki so pa zgolj tiskano vezje. No, pri prozi je takoj drugače. Cvetja, smetja in ostalih nerazčiščenih pojmov je tam še znatno več kot v vezani besedi. Merila, ki določajo, kdo sme vstopiti na to poljano smetja in cvetja, so blond. Ampak res. Tukaj je še huje kot pri diplomah Univerze Edvarda kardelja+25. Kaj pomeni teh +25? Zgolj to, da so vse diplome, pretežna večina magisterijev in dobršen del doktoratov, doseženih za časa EK in še četrt stoletja po njegovi smrti vredni toliko kot lanski sneg, ki ga sicer ni bilo, je pa presenetil zimske službe, ali nekaj takega.

Pred davnimi leti, bil sem sicer kronološko že dokaj blizu srednjim letom, a še vedno zelen kot sto hudičev, me je spopadla želja, da bi svoj talent postavil na ogled slovenski pisateljski srenji. In sem ga. »Bilo je težko, toda zmagal sem jaz,..« Ker pa ima vsak človek nad seboj nekje angela varuha, ki se po potrebi pojavlja v različnih oblikah in ga rešuje pred prehudimi ekscesi, so tudi meni okoliščine prinesle svarilo v obliki, ki je po svoje anegdotična, komična, po drugi strani pa je lahko hudičevo cinična, da ne rečem še kaj bolj grobega. O tem pa jutri, saj je danes sobota, pa počivat je treba, vraga je treba počivat, treba je flet pospravit, treba je cunje oprat, treba je dvorišče pomest, treba je razmislit o novem poslu, saj mi je pravkar padel v vodo projekt, ki bi me zlahka bogato preživel do konca življenja. A bil sem prepozen in- frc, adijo vitrualni Everčki, ki bi se lahko spremenili v realne, če bi bile zvezde postavljene nekoliko drugače. Jebiga, nimam poslovne sreče, imam pa talent, to je pa tudi nekaj. Res, zavohal sem posel, »Bike taxi«. Rekli boste, nič novega, vsako malo uglednejše zahodnevropsko mesto jih ima. Aha, pa ste ga že videli v katerem slovenskih mest??? Županu sem poslal pobudo, da bi MOL investiral v nakup vozilc, jaz pa bi registriral firmo, zaposlil pet ljudi, kasiral po 7.500 €/mes v žep, od tega pa plačeval MOL x% provizije. Medtem sem seveda prišel do cene enega takšnega bike taxija, ki je od 4.500 €/kom, brez dodatne opreme in me zato odgovor MOL na mojo pobudo ni presenetil. Seveda že obstaja podjetje, ki ima podjetniški načrt za uvedbo tega projekta v Ljubljani že razdelan. Tako se lahko samo še zatečem v kot in preklinjam bogove. Ali pa, kar je dosti bolj modro, naprej stikam za novimi priložnostmi. Vedno sem zavidal Slavoju Žižku na hitrih zaključkih, mene dostikrat znova zje..jo dileme. In teorije. Pa ne teorije zarote, slednje so v tej deželi rezervirane za vsakokratnega predsednika vlade, za aktualnega pa še posebej. Ne, mene pogosto zje..jo čisto navadne teorije. Ekonomske pri tem prednjačijo, ker izhajajo iz matematike, ta pa je neelastična in zato ne dopušča znatnih odstopanj. Ekonomske teorije, namesto, da bi to neelastičnost matematike vzele za svoj temel, so tega zmiksale iz vseh mogočih smeti, od filozofije, pa do žurnalizma. Na, spet smo pri smeteh, čas je da neham. Ampak samo za danes. Ker jutri bo nov dan, ki bo takisto kot današnji poln vsakovrstnih ščurkov in podgan. In- kako prisrčno, tudi jaz bom zraven. Jutri torej.

Marko Crnkovič ni (največji) bedak!

2007-12-05T14:07:00.000+01:00

Dušebrižništvo in »postavljanje diagnoz« sta patološki komponenti v kolektivni psihi tega plemena. Vsak debil, ki ima v tej Vukojebini pet minut časa, si jemlje pravico drugim soliti pamet ter jih postavljati v zgolj njemu smiselne in razumljive okvirje. Tako ni čudno, da tudi na blogih kar mrgoli raznih pametnjakovičev, ki kao vse o vsem vedo, v resnici pa so petindvajset milijonov let za leseno žlico. Preberejo nekaj knjig (ali pa še tega ne), vidijo nekaj oddaj na TV, spregovorijo nekaj besed z vratarjem na kakšnem faksu in že se čutijo sposobne in dolžne drugim srati po glavah s svojo »modrostjo«.

Naj se za začetek posujem s pepelom. Še ne tako dolgo nazaj sem kar nekaj ponedeljkov zapored na svojem blogu sesuval Marka Crnkoviča, ga zmerjal z bedakom ter vesoljnemu svetu skušal dopovedati, da Crnkovič »kar nekaj bluzi«. Okej, Marko občasno sicer še vedno bluzi, podpisani pa sem se v glavnem nehal obregati ob njegovo pisanje, ko sem ugotovil, da je motiv mojega nerganja nad omenjenim kolumnistom pravzaprav navadna slovenska fovšija! Ja, prav ste prebrali, f o v š i j a, ali zelena zavist, če hočete. Crnkovič, ki je (bil) za moje pojme bedak, ima kolumno v Dnevniku, moja malenkost, ki sebe seveda postavlja na piedestal slovenske pisane besede pa ne. Še dobro, da Marko ni res bedak in na moje motoviljenje ni (od)reagiral, saj bi me s tem le še bolj zapletel v mrežo moje lastne superiornosti, ki bi se kaj kmalu izkazala za prazen ništrc. Pa ne zadelj tega, ker bi naenkrat ugotovil, kako zelo pameten mož je M.C. v primerjavi z menoj, marveč zaradi omenjenega motiva. Konec koncev, če ne zaužiješ nič konkretnega, je tudi tvoje sranje bolj vodeno.

No, na nekega (sebi) podobnega kujona sem pred časom naletel tam, kjer sem svojčas objavljal svoj blog. Resnici na ljubo so njegovi motivi bržčas nekoliko drugačni, a saj veste: isti ku..., drug ovitek. Priznam, pustil bi ga bil vnemar, če mož ne bi prav zares pretiraval. Ko sem namreč v enem njegovih bistroumnih komentarjev prebral, da je tale avtorica bloga »tukaj z enim samim namenom – da apriori išče krivce, zlorabe, kršitve zoper žensko dostojanstvo, da je povsem nevedna, nevešča, neobveščena ženska, ki ne pozna prvin pisanja(?), kjer je možno vključevati sarkazem, ironijo, ipd., se mi je dvignil pritisk (saj, kaj pa naj se mi drugega dvigne pri teh letih?), kar je botrovalo temule izbruhu svete jezice.

Če bi se »nadudlani« gospodič potrudil in pozorno prebral blog avtorice, ki jo zmerja, bi (kljub temu, da je tepec) lahko hitro ugotovil, da krivci SO in jih ni treba iskati, da se ZLORABE in KRŠITVE dogajajo in navsezadnje tudi to, da je gospodič v primeri z avtorico, ki ji očita, da »ne pozna prvin pisanja« polpismen pritlikavček, ki zna udarjati po tipkovnici, to pa je v glavnem tudi vse. Da niti ne omenjam bisera vseh biserov, ki se je zapisala gopodiču, da smo namreč »vsi v istem zosu«.

Spoštovani Aleš, midva ne moreva biti v istem zosu, ker bi si vi v mojem hitro umazali poškrobljen nedeljski gvantek in bi se vam od vsega jebanja vnela vaša nežna ritka in bi vam neznosna bolečina razčefukala še tisto malo delujočih možganov, ki vam omogočajo, da lahko jeste, spite in nemara še kavsate. Midva ne moreva biti v istem zosu, ker (sklepajoč iz vaše hvalevredne ljubezni do matere in dekleta) niste bili nikoli deležni prevezovanja lulčka z elastiko, da ne bi scali v plenice, in ker se vam ni bilo treba poročiti z žensko, ki bi jo sovražili, zato, da bi pač nekaj časa imeli streho nad glavo, ob tem pa uničiti dve popolnoma nedolžni eksistenci (žene in hčerke).

Takisto seveda ne morete biti v istem zosu z gospo dr.vet.med. Terezijo Balkovec, kar bi en sam kurčev odstotek njenih izkušenj povzročil zastoj vašega v dišeči puhek zavitega srca. Zato vam, gospod Aleš, dobrohotno svetujem, da če že prispevke drugih berete površno, pozorno preberite vsaj vaše lastne nebuloze.

Ne sprenevedajte se

2007-12-03T08:13:00.000+01:00

Kot smo lahko videli v zadnjih Trenjih, politika in stroka lažeta druga drugi, obe pa novinarjem in s tem javnosti. Če pa civilna družba samo pisne, se ji takoj podtikajo neke »necivilizirane« oblike obnašanja, ki so že same po sebi vsaj moralno sporne, če že ne v navzkrižju s tem ali onim zakonom ali predpisom. Srbi imajo lep izraz za tovrstno komuniciranje, a ga na tem mestu ne bom uporabil, saj mi je bilo že nekajkrat očitano, da takšne reči ne sodijo med resne in dostojne novice. In kaj to pomeni? Da je cenzura v deželi, ali da je ni? Slejkoprej slednje, ampak – malo morgen. Kdor na vsa usta hvali in zagovarja slovensko demokracijo (čeravno, ga po mojem skromnem prepričanju ni junaka, ki bi vsaj približno znal razložiti, kaj to čudo sploh je), ga pošljite k najhujšemu sovražniku, da bo naredil špetir v njegovih vrstah. Pa najsi je že leve, ali pa desne sredine apologet.

Kakor koli, vsakokrat, ko se v javnosti dogaja kakšno kupčkanje z otroškimi dušami, se me to dotakne dosti globlje in precej drugače od večine ljudi, saj imam s takšnim kupčkanjem bogate osebne izkušnje. A o tem kdaj drugič. Tokrat me žuli nekaj drugega. Omenil sem že Trenja in označil dogajanje v oddaji, ki naj bi razjasnila nekatere okoliščine in posledice, ki jim je botroval izključno CENTER ZA SOCIALNO DELO GROSUPLJE, pa tam ni bilo njihovega predstavnika/ce!!!

In potem so se učeni možje in žene prerekali o tem, ali je bil pri nasilnem, fašističnem, neciviliziranem posegu v življenje dveh fantov iz Zdenske vasi, morebiti kršen kakšen zakon, predpis, ali pa vsaj kodeks ali ne. Od takrat, ko so fanta proti njuni volji nasilno iztrgali iz domačega okolja ter ju predali (prodali?) neki družini v posvojitev, je minilo že toliko in toliko časa, a obeh otrok še do danes nihče ni vprašal za mnenje o lastni usodi. Halo?

Ob vsem spoštovanju do resnih politikov in strokovnjakov, ampak tisto v studiu je bil en sam prisrčen blef. Prisrčen kot infarkt, pa vendarle.

Predlagam dvoje: starostna meja otrok, ko se smejo odločati, pri kom (ne)bodo živeli naj se zniža s sedanjih deset, na šest let. Če od njega pri šestih letih zahtevate, da se za vedno vživi v vaš kasarniški mehanizem in čredni način razmišljanja ter delovanja, tedaj mu dovolite, da tudi sam odloča o vsaj kančku svoje usode. Predlagam pa tudi, naj se Centrom za socialno delo TAKOJ odvzame pravica do skrbništva osirotelih otrok. Center za socialno delo bi moral v okolju vzpodbujati motiviranost za rešitev problema, pa namesto tega v tem istem okolju vzbuja revolt, ko se sklicuje na nekakšno anonimno prijavo o tem, naj bi se nad otrokoma izvajalo nasilje, kar naj bi bil razlog za tako bliskovito in grozovito intervencijo.

Skratka, gospoda moja, vsem, ki ste bili v studiu in drugim udeležencem v prometu želim še veliko tehtnih in modrih razprav, a nemara bi pa včasih za mnenje vendarle povprašali tudi prizadete. Ker ste sicer hudo neverodostojni.

REKLAMA

2007-12-02T19:49:00.000+01:00

Dragi Janez, dragi Borut

2007-11-29T05:31:00.000+01:00

Če si že vi, gospodje politiki, pošiljate bolj ali manj solzava, ali pač grozilna pisma, kakor kdaj, naj bo še meni dovoljeno, da se s svojim pisanjem obrnem na vaju, ki imata v rokah škarje in platno usode te države. Na vaju se obračam kot državljan tega uravnoteženega in sproščenega svetilnika na vrhu sveta, kot državljan, ki naj bi mu bile z ustavo zagotovljene nekatere temeljne pravice, pa bolj ko stikam za njimi bolj spretno se mi izmikajo in skrivajo nekam med birokratsko pajčevino. Ker takšnih državljanov v deželici niti ni tako zelo malo, pišem to pismo tudi v njihovem imenu, vama, gospoda prežlahtna, pa polagam na srce, da gre za nezanemarljiv odstotek (tudi vajinih) volilcev, tam nekje okrog 10% se giblje ta številka.

Za kaj gre, bosta vprašala, kaj naju vznemirjaš s svojimi marnjami, in kdo sploh si, da si drzneš nama brati levite o nepravičnem in diskriminatornem položaju desetine prebivalstva, nama, ki tej deželi zagotavljava blaginjo, demokracijo, sproščenost in pluralizem?!

No, kot olikan in omikan mož vama kojci pojasnim kdo da sem in kaj me je napeljalo na tako predrzno dejanje kot je pismo dvema predsednikoma. Podpisani sem že trideset let upokojenec (invalidski), pokojnino imam pa tako nizko, da moram spati poleti v parkih, pozimi pa v glavnem po kleteh. Je kdo kje srečal pravico do dostojanstva? In, gospoda žlahtna, od tega spanja v neprimernih okoljih, sem si navlekel hudo revmo. Da bi hodil okrog zdravnikov, takšen, neumit, preznojen, nenaspan..., to pač ne bi bilo pogodu ne meni, še manj pa zdravnikom. Tako si pomagam, kakor vem in znam. Hvala bogu, da je v sosednji Hrvaški Ketonal moč kupiti brez recepta in ga prešvercati v Evropo. Ker so sicer bolečine neznosne.

Vidita, gospoda žlahtna, počasi prihajam v leta, ko se mi nekako ne zdi več spodobno, sploh pa ne zdravo, spati po parkih in kleteh, prileten gospod sem in z muko mi je samega sebe zjutraj pogledati v ogledalo, ko se na hitro umijem v veceju kakšnega kafiča.

To pa je tudi glavni razlog mojega pisanja. Na vaju, prežlahtna gospoda, se podpisani obračam s čisto konkretno zahtevo.

Sta predstavnika te države. Je tako? Je! Eden je predsednik pozicije, drugi opozicije. Torej absolutna oblast. Zato od vaju zahtevam, v svojem in v imenu zgoraj omenjenih najmanj 10% volilcev, da si prebereta slovensko ustavo ter nam pošteno in odkrito, kakor pač vidva znata, povesta, kako je zdaj s temi pravicami, ki so v njej zapisane. Veljajo? Ne veljajo? Prežlahtna gospoda, prosim vaju, odgovorita samo z »da« ali »ne«.

Z odličnim spoštovanjem

Franci Medbusanci

Vse je (bil) nateg

2007-11-28T19:24:00.000+01:00

Ni se še posušilo pero

2007-11-28T08:53:00.000+01:00

No, tole objavljam kot nekakšno dopolnilo zjutraj objavljenega posta, zgolj v vednost in ravnanje.

Sinoči okrog 21. ure sta na Rabu dve 14- letnici naredili samomor, in sicer tako, da sta se vrgli s cerkvenega zvonika. Našel ju je brat ene od njiju, ki je iskal sestro, saj je ta dan ni bilo v šolo. Menda naj bi dekleti svoje dejanje napovedovali. Več lahko preberete tule.

Odgovornost za prihodnost

2007-11-28T07:17:00.000+01:00

Med »velikimi« političnimi temami, vojno med predsednikom vlade in novinarji, neumnimi oziroma dvoumnimi poročili komisije za nadzor Sove in ostalimi smetmi, s katerimi nas v zadnjem času bombardirajo domači mediji, je bila komaj kaj pozornosti deležna vestička, da naj bi se slovenski osnovnošolci množično rezali. Novinarji so ta pojav (najbrž po navodilih takoimenovane stroke) označili kot nekakšno modno muho, ki prihaja k nam z zahoda. Kar je čista traparija. Kajti rezali s(m)o se tudi že pred tridesetimi leti, pa pred dvajsetimi in desetimi takisto, torej ne gre za nikakršno modno muho, ki bi jo naša mularija posnemala pri zahodnih vrstnikih. A to je tako ali tako irelevantno. Pomembna (in zaskrbljujoča) so sporočila, ki nam jih z rezanjem pošiljajo ti otroci. Ta rezanja so klici na pomoč. Dobro, kot pri vsaki takšni stvari je tudi tukaj nekaj malega modnega posnemanja, a pretežni del otrok z rezanjem skuša opozoriti nase, želijo, da bi jim kdo prisluhnil, jih upošteval, se z njimi ukvarjal na način, kot si zaslužijo...

Pri tem je najbolj zanimivo in tragično to, kako hitro odrasli pozabijo, da so bili otroci, še bolj pa to, kako razni strokovnjaki, zadolženi in plačani za vzgojo in izobraževanje ter pomoč otrokom v stiski, znotraj bolj ali manj trapastih paragrafskih vijug pogosto ne najdejo prave poti do teh otrok. Seveda je treba nekaj pepela iz tega vedra stresti tudi na starše, a slednji so takisto kot njihovi otroci zgolj žrtve splošne klime v deželici, ki pa bi jo z eno besedo označil za bedno. Vem, izraz zveni trdo, a taka je resnica. Vendar to ni le resnica »svetilnika na vrhu sveta«, to je globalna resnica.

Največ in najhujše probleme pri odraščanju in takoimenovani »socializaciji« so in bodo vedno imeli tisti otroci, ki na kakršen koli način »štrlijo« iz tropa poslušno meketajočih in pred avtoritetami ponižno plazečih se bodočih brezčutnih robotov, otroci torej, ki premorejo nekaj več zavedanja kot poslušna, ubogljiva in bogaboječa večina. Težava nastane, ko »strokovnjaki«, namesto da bi poskušali takšne otroke razumeti in jih vzpodbujati v pozitivnem razvoju, jih z vsemi sredstvi skušajo spremeniti v povprečneže. Tukaj pa hitro nastane konflikt, ki pri otrocih pogosto rezultira v izgubo slehernega zaupanja v stroko in (pre)zgodnje spoznanje nesmisla bivanja. Kruto? Aha, vprašajte otroke, kako kruto je šele njim!!!

Gospoda, tega vam ne trosim iz kakšnih cenenih newageovskih uspešnic, marveč iz lastnih izkušenj. Še predobro vem, kako pozoren poslušalec je takoimenovana stroka. Ko ti njim skušaš dopovedati, da te zebe, te oni na vse pretege prepričujejo, da ti mora biti vroče, ker da je vroče tudi vsem ostalim otrokom, kar je navsezadnje potrjeno tudi v njih učenih bukvah.

Temeljno sporočilo tega zapisa je torej apel podpisanega stroki, tako pedagoški, kot psihološki, socialni in nenavsezadnje psihiatrični, da naj se za boga svetega nekoliko odvrnejo od silnih teorij in togih predpisov ter naj vsaj poskusijo prisluhniti otrokom. Ker sicer se ti ne bodo zgolj površinsko rezali, marveč se bodo prej ali slej začeli streljati in obmetavati z bombami.

Peticija marginalcev

2007-11-27T08:31:00.000+01:00

Novinarji so napisali in podpisali peticijo proti cenzuri ter jo razposlali po Evropi, s tem pa po mnenju predsednika vlade neupravičeno blatili sicer brezmadežno Slovenijo, ki naj bi bila vzor demokratičnosti, gospodarske uspešnosti in oh in sploh zgledne članice EU. Janša je šel pri svojem negodovanju celo tako daleč, da je uprizoril fingirano politično krizo ter s tem (zopet) preusmeril pozornost z dejanskih problemov te družbe na politično blebetanje, meketanje in glasovanje. Kot sem že napisal, tresla se je gora, rodila pa se je – zaupnica nespsobni, arogantni, cnični, pogoltni, razsipni in neumni vladi. Vladi, ki dopušča korupcijo, klientelizem, prihvatizacijo in diskriminacijo.

V nedeljskem TV klubu pa je Janšev politkomisar gospod Branko Grims nehote zadel »žebljico na glavico«. Poanta novinarske peticije, kakor jo je razumel in izpostavil gospod politkomisar, naj bi bila po njegovih besedah grozljiva. Pa si še mi poglejmo to »ključno poanto« in Grimsove (proti)argumente. Takole je zapisano v peticiji: »predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoč znak za sedanjost, še bolj pa za prihodnost evropske unije«. Grims pa na to pravi: »Oprostite, tuklaj ni več vlade, tukaj ni več politike, država smo mi vsi, tudi če se zamenja vlada, bo to še vedno ista država Slovenija, tudi če se zamenja cela generacija, bo to še vedno država Slovenija. In tisti, ki so v tujino poslali tak dopis, so z očitnimi lažmi oblatili to državo, vse generacije in vse ljudi, ne glede na njihovo politično prepričanje. To pa, oprostite, te pravice pa nima nihče«.

O pa ima to pravico, gospod Grims, četudi bi vi in vaš vrhovni poveljnik rada videla, da bi bilo drugače, to pravico imamo tisti državljani te Vukojebine, ki smo diskriminirani, socialno izobčeni, eksistenčno ogroženi, stigmatizirani in »strokovno« potisnjeni nekam na obrobje družbenega dogajanja, in seveda oropani kakršnega koli smisla bivanja na svetu, kajti našteto se nam ne dogaja v Belorusiji, ki je z njo nekaj opletal Janez Janša, marveč v SLOVENIJI!!!

In ker Grims med drugim pravi tudi to, da je »vedno potrebno stvari prikazati s primerom«, sem se podpisani odločil, da prav s primerom, pa ne le enim, marveč z vsaj nekaj deset tisoč primeri (in podpisi) podkrepim peticijo, ki bo poromala v Evropo prvi dan predsedovanja Slovenije EU, torej 1.1.2008.

V tej peticiji je, gospod Grims, res grozljivo število primerov nečloveškega ravnanja »strokovnih služb« v Janševem svetilniku na vrhu sveta, ravnanja, ki ima zelo pogosto za posledico tudi samomore, umore in uničene eksistence. Za vsak primer bo peticija pospremljena z dokumentarnimi posnetki in izjavami ljudi, ki jim je ta država (ne zgolj ta vlada) uničila življenje.

Gospoda Janša in Grims, ta kup svinjarije je tako očiten, da ga z nobeno še tako prefinjeno demagogijo ne bosta mogla pomesti pod preprogo. In verjemita, še dolgo vama bo ta kup gnoja zaudarjal na dvorišču iz davkoplačevalskega denarja zgrajenih palač v katerih živita. Pa veselo predsedovanje želim vsem skupaj.

Le kdo (naj) vam še verjame

2007-11-22T01:50:00.000+01:00

"Strokovna" šlamastika

2007-11-21T12:21:00.000+01:00

Zgodba o kateri je na tem blogu že tekla beseda in bržčas še bo, je zgodba o dveh otrokih iz Zdenske vasi, ki so ju proti njuni volji, malone nasilno iztrgali iz domačega okolja in ki dokazuje, kako malo se birokratski fičfiriči zares (z)menijo za počutje otrok, katerih skrbništvo jim je dodeljeno. O tem, da bi morala zaradi vse storjene šlamparije odstopiti direktorica Centra za socialno delo Grosuplje, sploh ne bi smelo biti dvoma. A četudi bi ženska odstopilo, bi jo že kaj kmalu lahko našli na enakem delovnem mestu, le v drugem CSD. Direktorica sicer nekolikanj zatikajoč hiti zatrjevati, da so bili vsi postopki opravljeni strokovno, po zakonu in – v dobro otrok. To kot papagaji ponavljajo tudi v uradu Varuhinje človekovih pravic. Pa je v vsem skupaj le malo resnice. O tem, ali je bilo pri ravnanju CSD Grosuplje kaj nezakonitega, bi se dalo razpravljati, kajti če nič drugega, je bila ob malone nasilni odvedbi obeh otrok v spremstvu uniformiranega in (baje) oborožnega policista kršena z ustavo zajamčena pravica do človeškega dostojanstva. Ali je bilo delo CSD Grosuplje opravljeno strokovno? Nikakor ne!!! Od sorodnikov, pri katerih sta živela otroka po tragičnem dogodku, ko je letos spomladi njun oče ustrelil njuno mater in njena starša, nato pa še sebi vpričo otrok pognal kroglo v glavo, smo lahko slišali, da sta se pri njih sicer dvakrat ali trikrat pojavili socialni delavki, ki pa otrok nista želeli niti videti, kaj šele, da bi se pozanimali o njunem počutju, zlasti pa ju vprašali, če se strinjata z oddajo v posvojitev izven domačega kraja. Če je to strokoven pristop, tedaj ubogi uporabniki takšne strokovnosti. In res, prav zlahka vam naštejem nekaj sto ljudi, ki se jim je življenje dokončno sfižilo prav ob izdatni »strokovni« pomoči socialnih delavk. A takšni se ponavadi ne pritožujejo, ker imajo čez glavo dela s tem, kako lastno življenje obdržati v okvirih, ko ga je še mogoče označiti za človeka vredno. Posebno in najpomembnejše poglavje te sramotne zgodbe pa je seveda zatrjevanje vseh odgovornih, da sta otroka kalvarije deležna v njuno dobro. Lepo vas prosim. Če sta otroka travmirala že po prvem stiku z bodočima posvojiteljema, če sta se ponoči zbujala, močila posteljo itd., ker sta na tak način izražala svoje nestrinjanje z iztrganjem iz domačega okolja, tedaj bi samo totalen idiot, ali pa zares popolnoma brezčuten cinik lahko trdil, da je bil ukrep odvedbe storjen v njuno dobro. Seveda bo verjetno tudi tokrat zmagala moč nad razumom, kar je v naši državi že itak ustaljena praksa, otroka bosta bržčas ostala tam, kamor so ju proti njuni volji odvedle »strokovne« službe, velika pa je verjetnost, da bomo enega, ali pa kar oba oba že čez nekaj let našli na straneh črne kronike. Ampak, takrat bo že veliko, veliko prepozno. Kriv pa ne bo nihče.

Dobro jutro Slovenija

2007-11-20T12:15:00.000+01:00

Rista Anarhista Dobro jutro Slovenija Ljubljana, danes: Prijazni mož, svobodni slovenski novinar Franci Medbusanci mi je velikodušno odstopil nekaj svojega prostora v silni širjavi svetovnega spleta ter mi tako omogočil, da Vam, spoštovani bralci, ponudim tehle nekaj drhtečih rožic anarhije, ki naj Vam vsaj nekolikanj polepšajo in popestrijo naslednjih nekaj dni. Zavedam se sicer, da moje paberkovanje bržčas ne sodi v dandanašnji čas, ko se je po naših gričkih in dolinicah bohotno razlezla demokracija, a vseeno upam, da jih boste z zanimanjem prebrali ter o njih bleknili tudi kakšno svoje mnenje. Sicer pa so moje modrosti delček razkošnega intelektualnega projekta SATIRA PATRIOTSKEGA NEMIRA, znotraj katerega boste našli tudi mesečnik za neusmerjene intelektualce ENAJSTI BRAT, vse skupaj pa snuje, kuje in urejuje že omenjeni svobodni slovenski novinar Franci Medbusanci, ki ga najdete na www.pornspaces.com/franci. No pa začnimo. Star sem in že Star sem in že pretežno betežen, pa še anarhist povrhu, zato nisem čisto prepričan, ali boste mojo pripoved dobro razumeli. A naj vendarle poskusim. Nora mešanica prednikov sem; naj kar takoj priznam, ne tako kot nekateri, ki so se v deželico sicer priklatili prav pred kratkim, pa imajo že polna usta avtohtonosti. Bes jih plentaj. Od 4rojstva naprej do tele starosti priletne me vsak, ki ima več kot tri minute časa prepričuje, kako moram imeti rad mater (in) domovino. Nič ne rečem, mater je že treba rad imeti in to mi nikoli ni povzročalo posebnih težav. Pri domovini pa se mi hudo zatika že od mladih nog s to ljubeznijo. Ni in ni prave iskre, ni kemije. V meni se preliva turška kri, pa laška, habsburška in, četudi to nerad verjamem, menda cewlo hrvaška. Ta genska shizofrenija pa mi je napoti vselej, kadar bi se moralo moje srce odpreti za čare matere domovine. Seveda pa še zdaleč ni čle to. Še dosti drugih, nič manj tehtnih razlogov je, zakaj ne morem z žarom iskrene ljubezni razveseljevati domovine. Star sem, kot rečeno, kar če se prav spomnim pomeni, da sem že relativno dolgo na tem svetu. In kot takšen sem v žlahtni domovini že veliko tega in onega doživel. Nekaj tega vam kanim zaupati na naslednjih straneh, samo obljubiti mi morate, da tega ne boste govorili okrog, kajti hitro bi se utegnila iz tega stkati zgodba, da sem blatil mater domovino. Slednje pa nikakor ni moj namen. Čeravno lahko po vseh izkušnjah povsem čiste vesti zapišem, da tisto mater, ki te skozi otroštvo pita z medikamenti in batinami, težko (vz)ljubiš. Kljub starosti Kljub starosti in pretežni betežnosti sem se včasih prisiljen napiti. Kot svinja. Tako kot znam. To sem včasih počenjal javno, jasno in glasno, danes pa počnem skrivoma, medlo in v tišini. To je namreč čarobna formula, da ti moraini maček na stara leta po vsakem zapijanju ne naredi iobotomije, kajti manj ko je kravala, manj bo glavobola. Seveda do te čarobne formule niti najmanj nisem prišel čež noč in sploh ne po naključju. Da se danes po dveh litrih Rebule prebudim brez mačka, sem moral poprej v vsem svojem življenju popiti toliko alkohola, požreti toliko kemičnih zvarkov, pokaditi toliko trave, da z vsem tem napolnil bi jezera, s tistim, kar sem iz sebe poscal, skozlal in posral pa prav tako, Vem, vem, tričetrt slovenskih pijancev bi bilo pripravljenih dušo prodati hudiču, če bi jih ta odrešil moralnega mačka. In bodo zdajle rekli, kaj lažeš in nakladaš, saj več ko pijemo, bolj nam maček dušo praska. Jebi ga, što niste išli u školu. Pijanstvo je uk, kakor vsak drug, mi je še v prejšnjem stoletju nekoč dejal kompanjon s katerim sva skupaj ležala v blatnem jarku ter preklinjala, ker nama je zmanjkovalo pijače in sva vedela, da bo tako ali drugače treba položiti še dodatne bogate darove na oltar raznih Bakhov&co. In kdaj diplomiraš, sem se posmehoval, takrat ko te požre ciroza? Ne bratec, diplomiraš iz te stroke takrat, ko nimaš več moralnega mačka. Debelo sem ga gledal, kot gleda Bush demokracijo, ki jo je sam ustvaril, kajti bil sem se rnlad, neprekaljen pijanček, pol litra ruma dnevno, liter vina, tupatam še kakšen pirček. Kakšnih resnih pijanskih ekscesov še nisem imel za sabo, tako da mi tisto z moralnim mačkom tedaj ni in ni šlo v glavo. Že nekaj tednov po valjanju v blatnem jarku pa sem se spomnil usodnih besed o uku in moralnem mačku. Padla je prva pijanska štala Padla je prva pijanska štala. V nekem lokalu, kjer smo se zbirali tisti, ki smo se imeli za cvet anarhističnega pijanstva v glavnem mestu ene od socialističnih republik v federativni državi, sem zakuril splošni pretep, v katerem sem nekoga počil s pivsko steklenico po arkadi in ga je odpeljal resilec. Mene pa kibla, to je tista reč. ki navadno odvaža pijance in kriminalce na Povšetovo, ali kam drugam. Odpeljali so me torej na Povšetovo, me nagarbali kot kretena, čeprav sem bil tako pijan, da nisem imei blage veze, za kaj sploh gre, in so me potem strpali v neko luknjo, kjer je bilo vzdušje filmsko. Eden je iz čučavca z dlanmi lovil vodo in jo pil, drugi je rjovel, da bo vse pobil, naj mu takoj vrnejo pištolo, ker je le-ta spomin iz vojne, tretji se je s četrtim prerival na ozkem ležišču, peti je v nevemkaterem jeziku klical nevemkaterega boga in jaz sem bil šesti. Po eni strani sem imel srečo. Zlil sem se ob steni in zaspal kot ubita kokoš. Ko se me po dvanajstih urah s Povšetove nagnali, bi dal sve na svetu, če bi smel biti vsaj za nekaj ur popolnoma mrtev. Moralni maček: napravil si pizdarijo v lokalu, kjer čepiš vsak dan, treščil si tipa, ki ga videvaš vsak dan, užalil si natakarico, ki ti vsak dan streže, pokozlal si sekret, ki ga čisti tvoja punca... Dovolj, sem tiačil bolečino, dovolj, prekleto, za en sam samcat dan, dovolj za vse življenje! Pa ni bilo dovolj, se zdaleč ne. Nikdar si nisem mislil Nikdar si nisem mislil, da se bom pod stare dni, uzivajoč v zasluženem brezdelju, kdaj ukvarjal s to negodo, Markom Črnkovičem, pa poglej kaj me je doletelo. Komaj se je dobro umiril štrik, na keterem je bingljal rešeni Humar, že je začel bingljati drugi štrik z zanko za Crnkovičev vrat. Ok., tudi sam sem sem se dokaj žolčno obregnil ob Crnkovičev cinizem, ki je izključno sam sebi namen, a obesil ga zaradi tega res še ne bi. Pisci pisem bralcev bi ga pa kar. Saj ne, da bi jaz Crnkoviča reševal spod štrika, naj binglja, če si je to zaslužil, ampak argumenti, ki z njimi rabiji utemeljujejo Markotovo krivdo so tako otročji, tako zmedeni in tako neverodostojni, da vse govoričenje tako okrog Humarja, kot okrog M.C., ni nič drugega kot brcanje v temo in kratkotrajno zdravljenje frustracij piscev teh zablod. Prazna galama, brez najmanjše uporabne vrednosti. Kajti kakor Humar ni ne bebec, ne fanatik, ne nastopač, ne zakompleksan psihopat, ne norec, ne blefer..., tako tudi Crnkovič ni ne nihilist, ne brezsrčnež, ne rusilec krsčanskih vrednot in ne zavistnež.... Jebi ga, ali vam je vsem skupaj, tako težko razumeti, da je Humar to kar je, torej vrhunski plezalec, in da je tudi M.C. to kar je, torej malo manj vrhunski novinar? Vendarje to zadnje že moja osebna opazka, za katero upam, da ne bo imela posebnega vpliva na zainteresirano javnost. In zakaj se tukaj potemtakem ukvarjam s tema dvema? Zato, ker sta vsak po svoje del mojega življenja, in ker seveda skozi to optiko tudi reflektiram njuno početje in malo manj počutje. Ampak, ta dva sta (postala) del mojega življenja sele tedaj, ko sem ju sam povabil, da (v)stopita vanj. Iz česar pa lahko povsem suvereno zaključim, da bi morali pisci najbolj žolčnih pisem bralcev najgloblje popraskati po svoji (pod)zavesti ter vsaj se enkrat skrbno pretehtati, kaj sporočajo bralcem nekega medija. Bizarnosti, ki z njimi taksni pisci davijo bralce so samo risalni zebljički, s katerimi na oglasno desko pritrjujejo sporočila o svojih zbeganih predstavah o življenju. Sam bi takšnim predlagal, da poskusijo svoj talent raje pri kakšni strokovni reviji, kjer psihiatri predstavljajo praktične primere kolektivne paranoje pred vsem, kar ni po izključnih predstavah črede. Če naj si dovolim drobno opazko, prepričan sem, da se strokovna javnost nevarno premalo posveča temu fenomenu, ki v prostoru ni šele od včeraj. Jaz ob vsem tern pravim, jebeš narod, ki se je pripravljen v hipu razdeliti na dva sovražna tabora, zaradi ušivega milijona SIT. Malo manj pomirjevala žret in več v hribe hodit, tako Crnkovič kot moralisti. Jaz pa bom na tleh, ob litru, dveh ocenjeval, kateri je bolj zmešan in kdo zaščite vreden. Zakaj najraje pijem sam Zakaj najraje pijem sam, me je zadnjič nekdo pobaral? Človek takole v izteku svojih dni premleva marsikaj. Naprimer to, zakaj je tukaj na tem koščku planeta toliko Ijudi, ki se v letih, ko so najbolj sposobni, ne uspejo domisliti, kaj bodo delali v starosti? To pa niti ni tako nenavadno, še posebej ne, če upoštevamo dejstvo, da je na prav tem koščku planeta tudi prav takšno število Ijudi, ki so stari pestdeset in več let, pa v urbanem okolju živijo skupaj s starši v majhnih stanovanjih. Tiste, ki še po dvajsetem letu živijo s starši, bi jaz poslal na terapijo k dr. Ruglju. Ta bi jim jebal mater, kot se spodobi. Oprostite izrazu, vendar gre za zvočni poudarek libida, ki je v tem primeru prešibak, ali pa tava po labirintu psihičnih težav, ki so se mu nagrmadile skozi otroštvo in ne pride do izraza. In res, če takih ne dobi v roke dr. Rugelj, ko jim je dvajset let, se bodo potem sami vlačili k njemu, pri štiridesetih, petdesetih, ko pa priznanemu psihiatru res ne preostane prav nič drugega kot da jim zapove popolno abstinenco in dril skozi ves dan. Te kao ozdravljene kreature sicer lahko opevajo prelesti in blagodati treznega življenja, ampak trideset ali še več let njihovega bivanja je pa vendarle zbrozganega nekje v ostudnih pijanskih labirintih. In to jih bo motilo, žrlo in skelelo do sodnega dne. Ampak, pravim jaz, bolje takšna pomoč, kakor jo ponuja dr. Rugelj, kot pa nikakršna. In potem včasih tudi še naprej razpredam ter se sprašujem, kaj te vezi sploh dela takšne. So starši res tolikšne reve, da iz strahu pred starostno samoto navežejo otroka nase za vse življenje? To je sicer lahko domneva, ne vzdrži pa kot argument. Pa saj me za te kretene pravzaprav boli kurac, ampak vsakič, kadar vstopim v kakšen bar, in so v njem takšni patroni, imam občutek da sem se znašel na dobrodelni prireditvi v domu starejših občanov, kjer gojenke te ustanove skušajo zbrano občinstvo zabavati z ognjevitimi debatami ter bizarnimi skeči. Zato najraje pijem sam, prijatelj moj, samo zato. Sem že povedal Sem že povedal, da sem star in pretežno betežen? Najbrž že. In bržčas še bom, ker tudi teta Rozeta ni brez vidne vloge v mojem življenju. Zato včasih tudi kaj pomešam. Največkrat pivo, vino, žganje in še kakšno opojno travo. In takrat, ko kaj pomešam, se rad prepustim prijetnim spominom. Ja, kakšen se najde celo iz časa, ko so prvi pankerji še čisto pridno sedeli v šolskih klopeh, mi pa smo že nastavljali svoje hrbte policajskim pendrekom. Ampak Ijubčki dragi, to nastavljanje ni bilo nič v primeri s tistim, kar so nam nastavljale naše vrle mladinke. Ok, res je včasih kakšna komu nastavila triper, sifilis, pecejzle itak, katera pa celo otroka, v celoti gledano pa je bilo tisto nastavljanje še kako vredno naše mladosti. Je pa res, da te naše mladinke niso bile prav nič manj anarhistično naravnane kot mi sami, tako da je pogosto kdo občutil vse tisto, kar je sam vseskozi zagovarjal - neposredno akcijo. Niti sam nisem bil pri tem izjema, dasi sem bil najbolj znan anarhist v deželi pa i šire. V tistem času mi je neka mladinka nastavljala vse tisto, kar v telesu mladega moškega prižiga najsvetlejše plamene; ognjemet za ognjemetom je pokal v nebo, povsod, v parkih, vežah, v dvigalih in celo na mestnem busu sva... Toda energija mladega moža je ponavadi tako silna, da se njena kvota z nekaj seksi dnevno niti slučajno ne iztroši, še več, tedaj se šele razplamti, zato sem, kadar nisem užival prelesti nastavljene se mi mladinke razbijal izložbe, klofutal prodajalke, uriniral po mimoidočih pasantih in podobno. 0 še marsikaj bi se našlo, kar mi je tedajci znalo zapolniti dan. In teden. Mesec. Tudi leto. Ali dve in več. Ne vem koliko, ker sem tisti čas požrl zares enormne količine tablet, alkohola ter drugih Bakha & co. častečih substanc. Ja, če nisem bil zadet od fuka, sem bil pa od droge. Oboje pa je rokenrol, Joj kako sem Ijubil tista leta, pa čeravno so se, kot sem že omenil, dogajale tudi neprijetnosti. Ena večjih me je doletela, ko je nastavljajoča se mi mladinka lepega dne popizdila po principu: "saj te ni nič doma, ves cas si v gostilni, za te pijandure imaš čas in denar, zame in za otroka pa ne, pa še tepeš me vsak dan, tega imam dovolj, in če ne greš takoj zdajle ta hip pri priči z mano domov, ti bom zažgala bajto." Le kdo bi si te večne marnje k srcu jemal. A je hudič babji res zakuril tisto bajto, in le v slabo uteho mi je bilo, da sem jo potem na pogorišču mojega lastnega doma z bejzbol kijem pretepel kot psico, in da sem ji otroka dvakrat povaljal v sajah, v slabo uteho mi je bilo, da sem potem, ko se je spustila noč z nastavljajočo se mi mladinko še zadnjikrat občeval ob nenehnem vreščanju osirotelega otroka. Od trenutka, ko sem si po tistem fuku nataknil hlače, sem bil brezdomec. Na pogorišču lastnega doma, ki sta ga v potu razbrazdanih obrazov dolga leta z Ijubeznijo gradila moja mati in oče, v lastni domovini, kjer prav zaradi tega dejstva niti do statusa begunca ne bi bil upravičen. Dotlej kar lep čas ponujajoča se mi mladinka je z otrokom odšla nekam v razvito Evropo, meni pa je pustila pogorišče. Vidite, tako zelo smo trpeli v rajnkem socializmu. Pri Ediju in vseh njegovih samoupravnih sporazumih, če to ni b'la demokracija. Naj tokrat obudim spomin Naj tokrat obudim spomin na prigodo, ki bi marikaterega malomeščana in ponarejenega moralista bolela vse življenje. Meni pa se še dandanašnji zdi nekaj posvem logičnega. Sega pa ta spomin prav v tisti čas, ki sem ga opisal že v sedmeem pismu, torej v čas, ko sem se onegavil s ponujajočo se mi mladinko. S katero sva, kot sem najbrž tudi že povedal, kajti star sem že in pretežno betežen, imela mladiča. Ker kot anarhista inštitucijam svojega mladiča nisva bila pripravljena zaupati v varstvo, sva dala mladiča v varstvo neki družini. Nek petek so imeli v firmi, kjer je bila zaposlena ponujajoča se mi mladinka, s katero sva imela skupnega mladiča, zabavo. In so se ga babe najprej okadile, opile, napile, nažlampale in slednjič pošteno nažrle ter se vsaka po svoje skurbale proti sobotnemu jutru. Sam pa sem se tisti petek že navsezgodaj zaplezal v nekem stanovanju, kjer smo ob neopisljivih količinah žlahtne kapljice potem tri dni premlevali pomembne globalne probleme in iskali optimalne rešitve iz svetovne gospodarske krize. In ne ponujajoča se mi, vtistem trenutku sicer bogsivedi kje zapijajoča se in kurbajoča mladinka in ne podpisani se tisti petek nisva spomnila, da imava mladiča. Mladič je ostal v varstvu, preko vikenda pa so ga že spravili v rejo. Z ponujajočo se mi mladinko sva potem, ko sva se sredi naslednjega tedna le toliko streznila, da sva se naposled srečala, ugotovila, da sva nekoč in nekje imela mladiča. Dve starki sem moral tedaj klepniti po glavi ter jima pobrati mošnjičke, da sem lahko kupil informacijo, kje je najin mladič, na drugi strani pa tudi ponujajoča se mi mladinka ni štedila s svojo energijo in je v posteljo zvlekla direktorja centra za socialno delo, da ji je izblebetal nekatere pomembne podrobnosti, tako da sva naposled v spektakularni akciji najprej v glavnem mestu ukradla avto in se odpeljala v kraj, kjer je prebivala nič hudega sluteča rejniška družina. Medtem, ko je ponujajoča se mi mladinka in mati mladiča, po katerega sva prišla, na dvorišču lasala, zmerjala in pretepala krušno mater vseh tistih mladičev, ki so prizor nemo in zgroženo opazovali, sem sam stopil okrog hiše in iz štale prinesel mladega prašiča, ga vrgel v avto, pograbil mladiča, poklical ponujajočo se mi mladinko in odpeljal najinega mladiča skupaj s prašičem lepši prihodnosti naproti. No ja, pujska sem nekje ob poti izpustil, mladiča pa sem varno dostavil v toplo zavetje domačega ognjišča. Dragi moji Dragi moji, na tisti čas, ko še nisem bil ne star in ne pretežno betežen, na čas zaznamovan s prisotnostjo ponujajoče se mi mladinke, me veže še kar nekaj omembe vrednih spominov. Eden takih je tudi spomin na gostilno Vis. Tam sva lepega dne z ponujajočo se mi mladinko naletela na tri brate, od katerih je bil eden moj sošolec v osemletki. Pozdravili smo se bili, beseda je dala besedo, popilo se ohoho in mene pritisne scat. Sedeli smo v senčnem vrtu, sekret pa je bil takoj za vrati v gostilno. Vstanem torej, moja zavest je že zdavnaj plavala nekje v tistih pirih in sadjevcih, priopotečem se v posvečeni prostor, odprem šlic, vzamem curaka v roko in olajšano začnem prazniti mehur. Naslednji trenutek pa me nekaj strahovito zadane v hrbet, zvrnem se napol na roke, napol na gobec in obležim. Potem nekaj vpijejo in nekaj se ziblje okrog mene in priletim v zatohlo temo. Hja, v stanju bistvenozmanjšane prištevnosti sem policaja zamenjal za pisoar in sem ga skušal poscati. To se je zgodilo zgodaj popoldne. Po normalni proceduri, najprej tortura, zasliševanje, mlatenje in drugo maltretiranje na lokalni policijski postaji, potem v marico, pa v divji vožnji do policijske postaje center, kjer ti ponovno vzamejo mero, se pravi, ti z vsemi legalnimi, legitimnimi in razpoložljivimi sredstvi jebejo mater, so me slednjič pribrcali v mestni zapor na dvanajsturno treznjenje. Tam so me spet na dolgo in široko, ob številnih praktičnih primerih skušali prepričati, kako prekomerno pitje alkohola škoduje organizmu. Potem so me vrgli v objem šestih, sedmih prav tako nabasinih primerkov kot sem bil sam, nato pa me sredi noči zbrcali pred vrata z opozorilom, naj se nikar ne vračam. Kot da bi tja prispel na lastno željo. Četrt svojega življenja sem bil v tistem trenutku pripravljen zastaviti za ledeno pivo, tričetrt pa za vroč objem ponujajoče se mi mladinke. Ki pa je, ko sem poln žara vstopil v najin skupni dom, ni bilo tam. Seveda, zonegavila se je z onimi tremi, ki so me bili napili. Bila je stara sedemnajst let, brez kurca pa že od svojega trinajstega leta ni vzdržala nepretrgoma niti dve šolski uri. Ja vidite, takšne krepostne dame so bile nekatere vaše mame, pa babice tudi kajpada. Ker sem iz izkušenj vedel, da ponujajoče se mi mladinke še najmanj dve uri ne bo domov, sem se besen kot ris odpravil ven v resni nameri, da si na tak ali drugačen način zagotovim smrtno dozo alkohola. Nekaj časa sem blodil po še neobljudenih ulicah, slednjič pa sem jo ugledal Svojo jutranjo žrtev. Stala je na pločniku in odklepala vrata trgovine. Zaskočil sem jo in jo brez besed takoj s pestjo močno usekal po lobanjici, da se je zrušila. Potem sem z njeno torbico odmarširal v najbližji podhod, pobral denar, ostalo pa odvrgel in z neskritim zadovoljstvom odšel do edine že odprte prodajalne v mestu, se založil s steklenicami, poskrbel še za tobak, nato pa se odpravil domov utapljat neprizanesljivo usodo. Na poti sem mimogrede s padalskimi škornji sesul dve izložbi, zmetal nekaj plastičnih stolov z gostilniških vrtov v mimotekočo reko, polomil nekaj avtomobilskih ogledal pa tudi nekaj kant za smeti je pristalo sredi ceste. In seveda sem že drugič to jutro prebudil vse bližnje in daljnje sosede. Zaprl sem se v ter pil kot nor. Ko se je s svoje jebuzade vrnila nastavljajoča se mi mladinka, sva se najprej sfajtala, potem sva skupaj pila in nato ves dan seksala. Proti večeru pa sva se spet zlasala, nastavljajoča se mi mladinka je odvihrala v skrivnostno noč, sam pa sem se potopil v sveta. In tako kot Amerika eksperimentira z diktatorskimi režimi v svojih neformalnih kolonijah, tako eksperimentira tudi z orožjem, tudi s takšnim, ki izdatno pripomore k hitri širitvi ozonske luknje. Če seveda pustimo ob strani teorijo zarote, ki bi jo lahko razvili iz misli, da je Caterino nad New Orleans vendarle poslal Bin Laden, se moramo vsi skupaj sprijazniti z ugotovitvijo, da je Caterina pravzaprav bumerang pretežno ameriške izdelave z neverjetno rušilno močjo. Da pa bi bile okoliščine za zibelko demokracije še bolj neprijetne, moramo ugotoviti tudi to, da so ameriške ter pravljice tudi drugih krščanskih fundamentalistov o "višje razviti civilizaciji", ki da je dolžna "nižje razviti civilizaciji" pokazati pot v "višje razvito civilizacijo", relevantne zgolj in samo do trenutka, ko začnemo pometati pred lastnim pragom. Ampak, hallo, mr. Bushi, čigavi barbari s svojim plenjenjem, ropanjem, posiljevanjem in ubijanjem, ustrahovanjem in drugim vse mogočim izkoriščanjem človeške bede v New Orleansu vsemu svetu razkazujejo odsev kulturnega okolja iz katerega izhajajo ter s tem vso vašo "realnost" postavljajo natanko v tisti civilizacijski okvir, proti kateremu poteka vaša vojna za mir? Salam alejkum, Buši. In z njim tudi naši domači vritolezniki, ki nam takisto prodajajo nekaj, karje, ko odvijemo kao darilni papir, videti popolnoma drugače od tistega, o čemer pleteničijo. To bi bilo zaenkrat od mene vse To bi bilo zaenkrat od mene vse. Priporočam pa Vam, spoštovano bralstvo, da tudi jutri pokukate na pričujočo stran, kajti zgoditi se ima prijetno presenečenje. Zahvaljujem se Vam za potrpljenje, za bolj ali manj tehtne opazke in za vaš dragoceni čas ter Vas prav prisrčno pozdravljam in vas prepuščam v nego in vzgojo moža, ki se imenuje svobodni slovenski novinar Franci Medbusanci. In ki je žešči čefur.

Evropska čaršijska priča

2007-11-20T07:49:00.000+01:00

Resni ekonomisti svarijo pred zviševanjem plač v privatnem sektorju, kar je bila glavna zahteva udeležencev sobotnega protestnega shoda, ki se ga je po besedah organizatorjev udeležilo okrog 70.000 ljudi, policija pa navaja številko okrog 15.000. Nikakor se ne mislim zapletati v kakršno koli oporekanje tako resni znanosti kot je ekonomija, pa vendar menim, celo prepričan sem, da če se privatni sektor odpove nekemu neznatnemu odstotku svojega dobička v korist delavcev, bi se rešil marsikateri družbeni problem, ne da bi to kakor koli vplivalo na rast inflacije. Mogoče celo nasprotno. Ampak o tem le mimogrede. SLOVENSKI GUANTANAMO -ROJE 2007 No, če se je skoraj ves prejšnji teden tresla gora, se je včeraj (končno) le rodila miška oziroma zaupnica. Za nekatere pričakovana, za druge ne. Prišlo pa je do štale, še preden se je ta miška rodila. Nekoliko so se spraskali predsedenik DZ, nekdanji jezuit dr. France Cukjati in poslanci Jelinčiča Plemenitega. Proceduralna komedija, ali po domače – napucavanje. Predsednik državnega zbora je namreč poslanko Barbaro Žgajner Tavž kot najbolj butasto blondinko zasmehljivo poučeval, kdaj naj pritisne gumb pred seboj. Dobesedno »Gospa Žgajner Tavž, samo ko se bo prižgala lučka«. Zmagotovi poslanci mu niso ostali dolžni in so kojci spisali prijazno pisemce, v katerem so Dr Cukjatija blagohotno opozorili, naj svoje frustracije zdravi v za to ustrezni ustanovi, kar pa DZ zagotovo ni. A vse to je bila samo predigra, nekakšen petting, če se še sploh kdo spomni, kaj je to, sledila je obstrukcija opozicijskih poslancev in potem (ali pa prej) tirada Janeza Janše o tem, kako je s človekovimi pravicami v tej državi vse v najlepšem redu, le vladi, njenemu predsedniku pa še posebej, so nenehno kršene vse pravice do brezskrbnega polnjenja žepov. Če se prav spomnim, v kapitalizmu naj bi bila to glavna motivacija za kakršno koli aktivnost. Polnjenje žepov namreč. Ali pa bi vi radi takole malo po »srbsko«, kao »lako čemo«, malo socialistične demagogije z ravno prav kapitalističnega pohlepa, in zgodovina nas bo vedno obravnavala kot posebej goreče patriote. No, ampak tegale ni napletal premier, to sem si izmislil podpisani, ker tako nekako jaz vidim to stvar. In popolnoma iskreno mislim, da se v tej državi res vse preveč ljudi ukvarja z vlado, namesto da bi reševali svoje probleme, ki so dostikrat globlje narave kot je mogoče gola sla po ablasti. Namreč, cele trume jih poznam, ki begajo iz stranke v stranko in v vsaki iščejo svojo nikoli najdeno ideološko potešitev. Vselej se začne z evforijo, se hitro spremeni v zahrbtno tišino in se naposled sprevrže v popolno razočaranje ter izstop in pljuvanje. Res, kot muhe po dreku se po slovenskem političnem prostoru pasejo cele množice kurjačev, ki pa kurijo le zato, ker je tudi njih nekdo nakuril. Džankiji, ali kaj? Seveda, saj politika je džank!!! Kdor enkrat zatava na njene hodnike in začne v tem labirintu iskati srečo, bo zelo hitro trčil ob pohlep, ki pa je v tem času dosti močnejši motivacijski faktor kot denimo neke idealistične predstave iz daljnje preteklosti, bla, bla, bla... In vsi se rinejo nekam navzgor, v navidezna nebesa, za seboj pa puščajo razdejanje, okužbe in svinjarijo. Mar potemtakem niso džankiji? Če ne, tedaj, ali jaz ne vem, kako izgleda te vrste svojat ali pa tega ne ve tisti, ki bi mi oporekal. Spet se poraja večno vprašanje, le kaj hudiča je avtor hotel povedati s tem!? Nič zgodovinskega pravzaprav, še manj umetniško blagozvočnega, pravzaprav le to, da se v svetu nasploh, v tej vukojebini na kao sončni strani Alp, kjer imamo zaenkrat res tolikšen presežek sreče, kolikor nam manjka pameti, vse preveč politizira in premalo – dela!!! Ups. In nauk? Pa vi poskusite vladati v takšnih razmerah. Dragi moji, tole tukaj ni država, ampak – naj mi bo oproščeno – n o r i š n i c a. Dva milijona idiotov, ravno tako slepo zatelebanih v kapitalistično ideologijo, pa karkoli že to je, kakor s(m)o bili še ne tako zelo dolgo nazaj s komunistično. Torej? Kaj pa so nakupovalni centri? Odprti oddelki psihiatričnih ustanov. Svojčas so bile to pač partijske celice. Terapija je enaka kot v vsaki norišnici, le umetniški vtis je nekoliko močnejši. Med norci, ki polnijo svoja prazna življenja z nenehnim nakupovanjem ničvredne krame, se za popestritev smuka množica džankijev in drugih bolnikov z nečednimi nameni. Ko zaprejo nakupovalne centre se vsak dan znova na cestah nenadoma znajdejo horde podivjanih idiotov, ki ne vedo kam bi s časom, z energijo, kako bi dokazali svetu, da so vredni življenja, skratka idiotov, ki so do roba in čez polni - praznine. In potem morijo drug drugega, nekaj z avtomobili, nekaj s hladnim, nekaj pa tudi s strelnim orožjem. Domišljije jim pri tem ne (z)manjka. Čeprav kakšnih hudih presežkov tudi tukaj ni najti. Jaz temu že ne bi bil pripravljen vladati, zato vsa čast Janezu Janši, ki je na svoja junaška pleča prevzel tolikšno odgovornost. Ha, utegne biti pa zanimivo, kako bo EU predsedovala – norišnica. Kar bo navsezadnje dokaz, da Evropa ni niti najmanj diskriminatorna do mentalno zaostalih prebivalcev skupnosti.

George prestica Bush

2007-11-15T14:29:00.000+01:00

15 najglupljih Bushevih izjava "Obećavam vam da ću slušati to što je rečeno ovdje, iako nisam bio ovdje", na Ekonomskom forumu u Waco, Teksas, 23. kolovoza 2002 "Mnogo smo vremena proveli pričajući o Africi, kao što bi i trebali. Afrika je nacija koja pati od nevjerojatne bolesti", Gothenburg, Švedska, 14. lilpnja 2001. "Ako naučite dijete da čita, on ili ona moći će proći test pismenosti", Townsend, Tennesse, 21. veljaèe 2001. "Ne mogu zamisliti da netko poput Osame bin Ladena može razumjeti smisao Hanuke", Bijela kuća, Washington, 10. prosinca 2001. "Znate, jedan od najtežih poslova je povezati Irak i borbu protiv terorizma", intervju za CBS, 6. rujna 2006. "Imate li i vi crnce?", brazilskom predsjedniku Fernandu Cardosu, Washington, 8. studeni 2001. "Na svaku pucnjavu sa smrtnim posljedicama, dolazi otprilike tri bez smrtnih posljedica. A, ljudi, to je nedopustivo u Americi. Jednostavno nedopustivo. Moramo nešto poduzeti u vezi toga", Philadelphia, Pennsylvannia, 14. svibnja 2001. "Znam da ljudi i ribe mogu imati miran suživot", Safinaw, Michigan, 29. rujan 2000. "Znam u što vjerujem i nastavit ću objašnjavati to u što vjerujem, a vjerujem da je to u što vjerujem ispravno", Rim, 22. srpnja 2001. "Najvažnije nam je pronaći Osamu bin Ladena. To je naš prioritet i nećemo odustati dok ga ne pronađemo", Washington, 13. rujna 2001. "Ne znam gdje je bin Laden. Nemam pojma i stvarno me ne zanima. Nije toliko bitno. Nije naš prioritet", Washington, 13. ožujka 2002. "Želim da znate da kad govorimo o ratu, zapravo govorimo o miru", Washington, 18. srpnja 2002. "Vjerujem da Bog govori kroz mene. Bez toga, ne bih mogao obavljati svoj posao", grupi Amiša, 9. srpnja 2004. "Da je ovo diktatura, bilo bi puno lakše, dok god sam ja diktator", Washington, 19. prosinca 2000. "Naši neprijatelji su inovativni i snalažljivi, kao i mi. Nikada ne prestaju razmišljati o novim načinima na koji bi povrijedili našu zemlju i naše ljude, kao ni mi", Washington, 5. kolovoza 2004.

So otroci solata?

2007-11-15T05:49:00.000+01:00

Hudo me je zmotila zares zares cinična izjava gospoda Toneta Dolčiča, namestnika varuhinje človekovih pravic, da v primeru dveh otrok, odpeljanih prejšnji četrtek iz šole v Dobrepolju, se z njima ni nihče pogovarjal o oddaji v rejniško družino izven domačega okolja, ker otrok pač ne more presoditi, kaj je zanj najbolje. Dopuščam možnost, da je bil omenjeni gospod pri enajstih letih tako butast, da ni vedel, kaj je zanj najbolje in dopuščam možnost, da so tako butasti tudi njegovi otroci, ne pristanem pa na posplošitev takšne individualne mentalne zaostalosti na vse otroke. Še zlasti pa ne na otroke s tako močno izkušnjo, kakor jo imata za seboj prizadeta otroka. Če gospod Dolčič ne ve, ob takšni izkušnji otrok »odraste« v petih minutah. Še bolj me čudi, da tega ne ve varuhinja človekovih pravic kot psihiatrinja. Poznam res ogromno primerov, ko so se v imenu otrok odločali nekakšni »strokovni delavci« in so prav zaradi takšnega ravnanja ti otroci pozneje zašli na stranpoti, v alkoholizem, narkomanijo, prostitucijo, brezdomstvo, kriminal... Kar nekaj izkušenj s tem pa imam tudi sam. In gospod Dolčič mi lahko verjame, da če se ne bi namesto mene, ko mi je bilo dvanajst let, odločali drugi, bi bilo celotno moje življenje znatno drugačno, predvsem pa prijetnejše. Konec koncev, postavimo čisto konkretno vprašanje: koliko časa je z odvzetima otrokoma preživel gospod Dolčič, da lahko vehementno trdi, da ne vesta, kaj je dobro zanju? In koliko časa je z njima preživela socialna delavka oziroma direktorica Centra za socialno delo, da bi lahko vedela, katera družina je zanju najprimernejša? Dolkčič ju najbrže ni nikoli videl in ju nikoli ne bo, socialna delavka pa se je najbrž zgolj nekajkrat po nekaj minut pogovarjala z njima, če se sploh je. Varuhinja človekovih pravic medijem očita kršitev, ker so objavili imeni in priimek otrok, ne zazna pa kršitve, ko sta bila otroka proti njuni volji nasilno, ob spremstvu oboroženega policista odpeljana iz domačega okolja. Zanimivo skrivanje za floskulami in paragrafi, ki pa inštitut varuha človekovih pravic postavlja v precej čudno luč. Kakor koli že, osebno upam, da ta »strokovna« poteza Centra za socialno delo ne bo imela prehudih posledic za oba otroka, in da ne bomo že čez pet, šest let brali, kako sta zašla na kriva pota, kar bo »stroka« itak pripisala dejstvu, da je bil njun oče morilec in da sta otroka pač zaznamovana s tem družinnskim grehom. Greh je bil nedvoumno storjen, vprašanje je le, kdo zanj nosi pretežni del krivde, še zlasti ob dejstvu, da je bil taisti Center za socialno delo »strokovno« vpleten tudi v razmere, ki so spomladi pripeljale do tragičnega dogodka, ko je oče zdaj odpeljanih otrok izgubil živce ter ustrelil svojo ženo in njuna starša.

Trese se gora...

2007-11-15T04:58:00.000+01:00

Vihar, ki ga je s svojo izjavo o možnosti odstopa vlade povzročil veliki vodja, še kar ne pojenja. Govori in špekulira se o marsičem, tudi o tem, kdo se je in kdo se ni podelal v hlače. Vse pa kaže na to, da vlada Janeza Janše izgublja tla pod nogami in živce. Kaže, da bo res prišlo do temeljitega mešanja kart, čeravno se podpisani bojim, da bo šlo spet zgolj za kozmetične popravke. Premier in z njim celotna vlada za nastale razmere, ki naj ne bi dopuščale normalnega dela, krivijo v prvi vrsti medije in opozicijo. Spomnimo, da sta medije obrnila proti tej vladi sam Janša z nekaterimi nesmotrnimi in ciničnimi izjavami, zlasti pa zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, z znamenito grožnjo medijem, da se na njihovem mestu ne bi spuščal v konfrontacijo z opcijo, ki je dobila mandat na volitvah. Na, pa se je vse skupaj vrnilo kot bumerang. Ni treba biti ravno vrhunski analitik, da ugotoviš, kako mediji dejansko tej vladi posvečajo več pozornosti kot katerikoli vladi doslej in izpostavljajo sleherno njeno napako, s tem pa posredno še kako vplivajo na javno mnenje, ki sicer ni racionalno, je pa relevantno. Realno gledano se v Sloveniji pod to vlado ne živi dosti slabše kot prej, okej nekaj več kot 5% inflacija ni tako majhna reč, ni pa tudi nekaj, zaradi česar bi morali povzročati pretiran hrup, bolj kot sama inflacija ljudi iritirajo nespametne, nelogične in včasih celo kontaverzne izjave finančnega ministra Andreja Bajuka, kot je tista o visoki gospodarski rasti kot razlogu za relativno visoko inflacijo, razumi, kdor lahko. (Ne)delovanje inštitucij, ki naj bi bile vzpostavljene in vzdrževane kot servis državljanom je pravzaprav daleč najbolj pereč problem te deželice, aroganca, neprijaznost in cinizem birokratov, ki se razglašajo za strokovnjake je tista nevralgična točka, ki bi javno mnenje tudi brez medijske podpore slej ko prej obrnila proti oblasti. Seveda tukaj ne moremo niti mimo bolj ali manj propadlih reform, ki so tudi veliko prispevale k izgubi ugleda in verodostojnosti vlade Janeza Janše, kakor tudi ne mimo nikoli pojasnjenih orožarskih poslov, ki jih novinarji pogosto pogrejejo takrat, ko je treba sesuvati premiera. Zakonodaja je v tem mandatu poglavje zase. Vsiljeni zakoni, kakršen je denimo protikadilski in še marsikaj bi se našlo, gotovo ne dviguje popularnosti oblasti. Parlament sprejema zakone, ki so bebavi in vznemirjajo državljane, ne sprejmejo pa takšnih, ki bi dejansko pripomogli k boljšemu življenju v tem zgolj še medlo brlečem svetilniku na vrhu sveta. Priznati je treba, da zgoraj našteto ni ravno material iz katerega naj bi bila sestavljena »normalna« demokracija Bojim pa se, da pod naslednjo vlado ne bo dosti bolje, še več, realno je pričakovati, da bo njeno delovanje manj popadljivo spremljano v medijih ter zaradi tega manj transparentno in bomo tako šele po koncu njenega mandata izvedeli za njene izvirne grehe. Sicer pa: živi bili pa videli.

Larifari

2007-11-14T10:52:00.000+01:00

Seveda se spodobi, da še nekoliko pofilozofiramo o včerajšnji izjavi predsednika vlade o odprtih možnostih, vključujoč tudi možnost odstopa vlade. Novinarji so njegovo izjavo bliskovito pograbili kot stekli psi, jo nekoliko iztrgali iz konteksta in jo prodali raji. Ta je potem ves dan vršala, vila roke, jadikovala in se pridušala. Ampak, kaj pa naj bi izjavil premier, če skoraj 70% udeležencev predsedniških volitev glasuje, kot pravi Janša, proti njegovi vladi. Vsak razumen vladar bi ob tem podatku zasatrigel z ušesi. No, mene ni toliko zmotila napoved možnosti odstopa vlade, ker vem, kot sem zapisal že včeraj, da noben prasec še ni šel prostovoljno od korita. Bolj so me zmotile predsednikove besede, da »so se uporabile velike sile, da bi se njegova vlada očrnila v Evropi«. Gospod Janša, pa je ta »očrnitev« vaše vladavine res tako zelo neupravičena? Če trdite, da je tistih skoraj 70% glasovalo proti vam, sta tukaj potem le dve možnosti: ali je nekaj hudi narobe s tolikšnim številom udeležencev nedeljskih volitev ali pa je nekaj hudo narobe z vami in vašo vladavino!? Janša pravi, da Slovenija ni nikakršna Belorusija, da torej nima oblasti, ki bi bila nedemokratična, skorumpirana in kar je še tega. No ja. Tudi o tem bi se dalo razpravljati. In pravi, da vlada nima normalnih pogojev za delo. Najbolje bi bilo, da ukine oziroma prepove opozicijo, formalizira diktaturo in potem »ustvari« državo, kakor si jo je zamislil. Šalo na stran, ta vlada najbrž res nima normalnih pogojev za delo, a ne zaradi opozicije in drugih nasprotnikov JJa, marveč zaradi neposobnih ministrov, kakršni so v prvi vrsti Bajuk, Simoniti, Mate, Podobnik in nenazadnje tudi Karel Erjavec. O tem bi moral razmisliti premier, ne pa da se huduje nad »nehvaležnimi« volivci, ki vladi mečejo polena pod noge. Kakor koli že, upam si z gotovostjo trditi, da Janša ni resno mislil z možnostjo odstopa vlade in da je bila ta izjava zgolj še ena njegovih demagosških fint. Amen.

Ubumabudabudubu

2007-11-13T15:56:00.000+01:00

Vse čestitke Janezu Janši. Osebno mu takoj zdajle podpišem še en mandat. In prisežem – čeravno sem se že kot otrok zaklel, da nikoli ne bom volil – da bom prelomil besedo in na naslednjih volitvah volil prav njega. JJ je namreč tako predvidljiv kot so bili daleč pred njim komunistični oblastniki. Ti so sproti vse sfižili ter zapravili ves denar, potem pa so se naredili »ubožčke«, ki imajo jasno in modro vizijo, a jih nihče ne razume. No in upoštevajoč mojo starost, več kot pol stoletja, sem pač takšnih politikov vajen in se znotraj njih vladavine gibljem dokaj suvereno in – kar je najpomembnejše – brez strahu pred prihodnostjo. Okej, država je v riti, a tja je ni spravil Janša. On nas je spravil zgolj globlje v drek, v katerega so nas že prej pahnili Demos in njegove naslednice. Tako gre to. Vi menite, da je lahko z vsako prihodnjo vlado bolje, jaz vem, da je lahko le slabše. Seveda pa je vse skupaj še kako odvisno od individualnega zornega kota. Hej, nastala je cela panika. Mobi mi zvoni kot bi se zemlja začela hitreje vrteti in bi se kolektorjem sfuzlalo, emajli žvenketajo v predal kot žetoni v sanjah kakšnega blodnega kockarja, ljudje si podajajo kljuko na mojih vratih, vse pa brenči, ropota, se pogovarja, vzdihuje, sanja, serje in motovili zgolj o tem, ali bo Janša odstopil. Če vprašate mene, še noben prasec ni šel prostovoljno od korita. Resnici na ljubo pa me je JJ vendarle majčkeno razočaral. Pričakoval sem namreč, da bo Peterletov poraz na predsedniških volitvah pokomentiral bolj moško. Ne pa kot užaljena baba, ki ga ni fasala, ali ga je fasala premalo in je vsled nepotešenosti nasršena na vse okrog sebe. Čeravno še vedno ne izključujem možnosti, ki sem nanjo namignil v enem prejsnjih zapisov, namreč, da ima Janša počasi dovolj Slovenije in bi se nemara rad posvetil svojemu lastnemu privatnemu življenju. Bi bilo to res tako čudno in nezaslišano? Kaj pa če je JJ zaštekal, da velepomembnost na nekem kupčku gnoja le ni tisto, za kar bi bilo vredno zapraviti življenje? Da ima preveč masla na glavi, vas slišim govoriti in potrebuje visoko politično funkcijo, ki mu zagotavlja nedotakljivost. Nedvoumno, a spet vam oporekam, rekoč, saj nedotakljivost je pomembna, dokler opravljaš funkcijo. Ker takrat kradeš. Grdo, kajne? Aha, pa toliko bolj resnično. Seveda bi se usral, če bi kdo zahteval dokaze za moje trditve, pa vendar, usral bi se samo zadelj tega, ker nimam denarja za odvetnike. To je v demokraciji, kakršna je slovenska najpomembnejše – denar in dobri odvetniki. Vse ostalo so čudeži, ki smo jih svojčas rekli luknje v zakonu. Lahko noč, otroci.

Včasih res ne vem

2007-11-12T10:44:00.000+01:00

Četrtek, 8. november 2007 Včasih ne vem kaj je moje poslanstvo – Preživljati sebe, ali oživljati mrtve!? Dan kot toliko drugih, bi lahko rekli, pa vendarle ne. Ob petih zjutraj sedim pred ekranom in ob pitju kave mimogrede malomarno prebiram novice, ki mi jih sproti pošiljajo tiskovne agencije in nekatere medijske hiše. Tu in tam si kakšno vestičko podrobneje ogledam. V tem trenutku me najbolj zanimajo novice okrog avtonomije Kosova, kajti od tega je na Balkanu odvisnega marsikaj, in tale naša domača kokoška tozadevno leži na Balkanu. Pa smo lahko in Veneti in Slovani in še kakšni bolj plemeniti hlapci. Zatorej tista dogovarjanja in pregovarjanja spremljam redno in poglobljeno. Od kompromisa med Srbi in Albanci je odvisna prihodnost vse Evrope. Ki je, resnici na ljubo ter ob izdatnem hujskanju ZDA, vse skupaj tudi zakuhala. Vnemar bi jo bili pustili, rajnko Jugoslavijo, sama bi se bila razpadla, tako ali tako je že lep čas trohnela, a šlo bi brez toliko trupel in, kar je še dosti huje, psihoinvalidov vseh narodnosti, ver, ras, spolnih in drugih usmeritev in političnih prepričanj. Berlinski zid ni padel zaradi nenadnega navala svobodomiselnosti vzhoda, marveč kot posledica ekonomskih potreb zahoda. Seveda pa je res, da če se odpre trg, naj se odpre za vse, torej tudi za orožje. Čemu pa boš prodajal orožje, če ni nikjer nobene vojne itd itd itd. In potem je takoj tukaj farmacija, ki tudi ni humanitarna organizacija, marveč drugi, ali tretji najmočnejši gospodarski lobi, pa zaščita in administracija, nenazadnje pa tudi droga in razvrat. Pa vi poglejte, kakšni denarji se naenkrat vrtijo v takšni tarapani. Seveda mora vse, kar se mori, kar kolje in kar umira, vsemu navkljub tudi jesti in piti, nekdo mora dostavljati pošto z bojišč, vse polno je nekih zaposlitev, ki bi jih sicer ne bilo. In kot mimogrede se napolni nekaj deset tisoč tajnih računčkov. Hierarhično. In, priznajmo, ko je vojna, se ponavadi ne gleda na denar. To je nekaj takega kot srbsko slavje. Bolj ko poka, bolj je veselo in raje gre denar od gostov. Začaran krog je hitro sklenjen; več ko je denarja, bolj poka in bolj je veselo in še rajši gre denar od gostov... Okej, vrnimo se na Kosovo. Bo 10. decembra razglašena neodvisnost? Bo! Bo svet priznal novo državo? Najbrž jo bodo priznale ZDA ob boku z nekaj manjšimi nacionalnimi barčicami, med katerimi bo zagfotovo slovenska. Ne bodo pa je priznali Združeni Narodi. Ki so sicer res zgolj brezzobi papirnati tiger, a formalno priznanje s strani te inštitucije za vsako državo pomeni krono mednarodnega priznanja. In šele s to krono lahko enakovredno sediš za isto mizo z drugimi okronanimi. Tukaj ne gre brez vprašanja, kaj bo storila Srbija? Še bolje bi se bilo vprašati, kaj je storila Srbija? Seveda govorim o uradni politiki te nekoč bratske nam republike. Kaj je torej in kaj seveda bo storila slednja v primeru, da Kosovo razglasi neodvisnost? Srbski politiki vsi, od bojevitih Šešljevih radikalov, do Čedinih »hašišarjev«, prav dobro vedo, da je njihova edina prihodnost vsaj v EU, če že ne tudi v Natu. In ker jih EU prav z (ne)odvisnostjo Kosova drži za vrat pri pristopnih pogajanjih, so se že zdavnaj sprijaznili z odcepitvijo Albancev. Kaj pa haaški obtoženci in drugi vojni zločinci? Ah, lari fari, majčkeno za pesek v oči Carli del Ponte, še bolj pa za zavajanje javnosti. To be continued!

Psi lajajo

2007-11-12T10:27:00.000+01:00

Slovenija ima novega predsednika. Kaj naj rečem? Bravo slovenske volivke in volivci. Čeravno bi sam na tem mestu raje videl Mitjo Gasparija, je tudi ta vaša izbira še vedno boljša, kot bi bil Peterle. Vaša včerajšnja odločitev vzbuja vsaj kanček upanja, da se bo na prihodnjih parlamentarnih volitvah vendarle (začasno?) zaustavil tsunami desnice, ki v tem mandatu ruši vse pred seboj, iz teh ruševin pa sproti spretno, a vendar ne neopaženo (po)krade vse vrednejše predmete. In kmalu bom začel verjeti tistim, ki namigujejo, da tudi za ropom SKB stoji SDS. Kakor koli že, z novim predsednikom bo Janši dosti lažje sodelovati, kot bi bilo v primeru, da bi bil na tem mestu Gaspari. Ta se namreč predobro spozna na denar, da bi ne videl pravih vzrokov za »blaginjo«. Zanimivo je bilo včeraj, takoj po volitvah, poslušati nekatere izjave naših velmož (in žena). Desno sredinski blok vas je vehementno, dasi skozi stisnjene zobe, hitel prepričevati, da predsedniške volitve nikakor niso pravi odraz razpoloženja državljanov, da se bodo karte šele dobro premešale in da bo (uspešno) predsedovanje EU aktualno ablast v očeh državljanov dvignilo do te mere, da ji bodo zaupali še en mandat. Levo sredinski veljaki in veljakinje pa so vas, nasprotno, zasuli s samozavestnimi in zgolj navidez previdnimi izjavami, da so Janševi vladavini šteti dnevi. No ja, res je nekaj: razlika med parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami je sicer nesporna, a če bi bile včeraj namesto drugih na sporedu prve, kaj bi se zgodilo? Krepko bi jih dobila levica. Kaj se bo v resnici zgodilo prihodnje leto, tega vam ne more povedati niti Nostradamus, kaj šele ubogi, neuki, politično neizobraženi pisec tehle vrstic. Je že res, da si bolj želim zmage kvazi levice, a tudi v to »podjetje« ne vlagam prevelikih upov, kakor jih v slovensko oblast tudi sicer nisem nikoli. Če drugega ne, bo (ob predpostavki, da bo prihodnji mandatar) Pahor »podedoval« vso svinjarijo, ki jo je in jo še bo zakuhala Janševa ablast in bo dobival pod noge polena ne le od besne in hudobne opozicije, marveč tudi od »svoje« pozicije. Še zlasti ob najbrže nespornem dejstvu, da bo med najmočnejšimi igralci poleg SD na političnem parketu Zmago Jelinčič. Seveda obstaja teoretična možnost konsolidacije levega bloka, vendar kolikor poznam dogajanje na domači sceni, bi ta »kohabitacija« vzdržala le do sestave vlade. Težko si namreč predstavljam, da bi se našlo toliko politične zrelosti, da bi tvorno sodelovali nekdanji člani LDS, ki so zdaj, ali Pahorjevi demokrati ali pa Golobičevi »Zaresovci«. Si predstavljate konstruktiven dialog med Kresalovo in Ropom? Jaz si ga ne! Pa tudi, bodimo realisti, če bi katera koli vlada želela res doseči kakšen resen cilj, bi morala sprejeti (in realizirati) marsikatero radikalno odločitev. Kako pa je s tem, smo lepo videli ob in po (neuspešnih) reformah aktualne vlade. Torej lahko tole današnje nerganje sklenem z ugotovitvijo, da dokler za korenite in verjetno v nekaterih segmentih tudi neprijetne družbene spremembe ne bo splošne dovzetnosti, dotlej bo tudi politična volja po takšnih spremembah zgolj mrtva črka na papirju. Psi bodo še naprej lajali, karavana pa bo šla svojo pot.

Reklama

2007-11-07T09:08:00.000+01:00